Osvobojeni sedanjosti poglejmo nazaj
“Dve pomembni stvari sta na tem bienalu. Prva je ta, da sem uspel izločiti vse povezave s sočasno arhitekturo, druga pa, da sem si izboril več časa, kot so ga imeli prejšnji kuratorji. Tako sem lahko kar dve leti delal s posameznimi državami in prediskutiral zgodovine njihovih arhitektur v zadnjih stotih letih,” je dejal kurator tokratnega bienala arhitekture, nizozemski arhitekt Rem Koolhaas.
BENETKE > Naslovna tema letošnjega, 14. bienala arhitekture se ukvarja z osnovami (Fundamentals), obrača pogled nazaj. Rem Koolhaas je celotno razstavo začrtal zelo tektonsko. In ambiciozno. Lahko bi rekli, da želi Koolhaas ponovno napisati zgodovino modernizma, kljub vsem poizkusom v zgodovini. In mnogi menijo, da pojmovanje modernizma po tej razstavi ne bo več takšno kakor prej.
Primer: prva stvar, ki jo obiskovalec vidi, ko vstopi na razstavo, ki jo je v osrednjem paviljonu Vrtov/Giardinov kuriral Koolhaas, je “armstrong” strop, najbolj banalen strop med vsemi stropovi. Viseči strop, s katerimi prikriješ inštalacijo. A Koolhaas ta strop “prereže”, da ga obiskovalec vidi, z vsem “drobovjem” vred in reče: To je arhitekturni element. “To je sedaj simbol, vprašanje, ki se mi postavi, pa je, ali on lahko postane avtoreferenčen? To pomeni, da ga arhitekt lahko odslej uporabi kot kvaliteto in ne zgolj kot tehnično rešitev. Drzna poteza, ki bo za seboj potegnila marsikaj,” primer komentira arhitekt Jurij Krpan, kustos slovenskega paviljona.
Koolhaas je šel še dlje in izdal book - knjigo arhitekturnih elementov, o kateri Krpan meni, da je velika strateška poteza, vsaj tako, kot je bila razstava 1984, ko so predstavili novi racionalizem in arhitekte, ki so bili zvezdniki v osemdesetih in devetdesetih. Knjiga naj bi bila poizkus novega branja arhitekture, za nazaj in za naprej.
Marsikdaj imamo na njegovi razstavi občutek, da smo na sejmu arhitekturnih elementov (sobe s prikazi različnih vrst sten, oken, toaletnih prostorov, vrat, streh, balkonov..), kar je še kar kuriozno, a vse skupaj preseže z elementom filma, izjemnim kolažem filmskih izsekov, ki jasno in nazorno pokažejo, kako pomembno je, kje se prizor dogaja. Film je sopotnik prejšnjega stoletja, arhitektura pa scenografija, ki daje temeljno občutje. Pomembno je, skozi kakšno okno je Ana Karenina gledala na cesto, na kateri se je pojavil Vronski.
Vesolje je metafora praznega prostora
Projekt zavoda Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij (KSEVT) avtorjev Dragana Živadinova in Mihe Turšiča s sodelavci, s katerim se Slovenija prvič predstavlja v slovitem Arsenalu, ima dolgo zgodovino. Temelji na monumentalni umetniški pobudi, ki se gradi že vsaj od začetka osemdesetih let ter ima svojo predzgodovino v dvajsetih letih, kjer moramo omeniti Hermana Potočnika Noordunga, ki je bil prvi arhitekt, ki je gradil za vesolje, nujno velja omeniti znameniti Tržaški konstruktivistični ambient, ki je prva levitacijska skulptura v praznem prostoru. “20. stoletje je bilo tako monumentalno kot veliki renesančni obrat, vsa izhodiščna vprašanja so se oblikovala v začetku modernizma,” pravi Dragan Živadinov in dodaja: “Arhitektura je vsa bodočnost.”
Miha Turšič je Hermana Potočnika Noordunga opisal kot kot človeka, ki je raziskoval tisti prostor, kjer se ne da živeti. “Njegovi kolegi so se ukvarjali z razvojem raket in drugih orožij, on pa se je temu uprl in začel izpostavljati človeka. To je pozicija, ki ni bila možna v 19. stoletju, in je pozicija, ki je v 21. stoletju vsakdanjost,” razmišlja Turšič.
“Vesolje je metafora praznega prostora. Moderna je namreč v arhitekturo vpeljala prav občutek za prostor, občutek za praznino. Tako kot je John Cage v glasbo vpeljal tišino kot element kompozicije, tako je modernizem kot arhitekturni element vpeljal prostor, ki se zgublja skozi steklene, premične, modularne stene,” dopolni kustos paviljona Jurij Krpan in izpostavi, da je prav doprinos našega paviljona na vsem bienalu edinstven, saj poudarja razsežnost, ki jo je najtežje pokazati. Praznino.
Levi zlati in srebrni
Zlatega leva za življenjsko delo so podelili Kanadčanki Phyllis Lambert. Lambertova ni arhitektka, ampak osebnost, vpeta v naročanje arhitektur in ustanavljanje institucij za preučevanje ter promocijo umetnosti gradnje.
“Brez njenega prispevka ne bi bilo newyorškega Seagram Buildinga, enega maloštevilnih primerov absolutnega perfekcionizma 20. stoletja. V Kanadskem centru za arhitekturo v Montrealu, ki ga je ustanovila, pa se v idealnih razmerah prepletata redko vizionarstvo in darežljivost v skrbi za ohranjanje bistvenih epizod na področju arhitekturne dediščine. Arhitekti ustvarjajo arhitekturo, Phyllis Lambert ustvarja arhitekte,” je zapisal Koolhass.
Mednarodna žirija je zlatega leva za najboljšo nacionalno predstavitev namenila Južni Koreji za projekt Crow's Eye View (S ptičje perspektive).
Srebrnega leva za nacionalno predstavitev je prejel Čile za projekt Monolith Controversies (Monolitne polemike). Kot piše v utemeljitvi, projekt izpostavi kritično poglavje v zgodovini globalne cirkulacije modernosti. Osredotočen na bistven element moderne arhitekture - vnaprej izdelan betonski zid - izpostavi vlogo arhitektonskih elementov v različnih ideoloških in političnih kontekstih.
Srebrnega leva za najboljši raziskovalni projekt v sekciji Monditalia pa je žirija namenila projektu Sales Oddity. Milano 2. Projekt kritično izpostavi bistven vidik moderne družbe: kako moč medijev prodira v različne prostore družbe, tako fizično kot politično. Temelji na inovativni raziskavi, ki je združila ekspertize ter intervjuje s projektanti in stanovalci ter si pri tem prilastila jezik množičnih občil. Čeprav temelji na primeru Italije, pa je to vprašanje prisotno v številnih mednarodni kontekstih, ki jim dominirata tehnološka kultura in neoliberalizem.
Žirija je posebne omembe za nacionalne predstavitve namenila Kanadi, Franciji in Rusiji.
KLAVDIJA FIGELJ
