Osvobojeno ozemlje
Subart Caffe je odprt en dan v letu, namesto kave strežejo poezijo in glasbo. A ne sladke, marveč takšno, ki sprašuje, do bridkosti grize, reže in trga predsodke, tisto, ki ne govori iz fotelja udobja, ampak glas širi z roba. Tisto poezijo in glasbo, ki govori za človeka, za njegovo svobodo. Predsinočnjim je v zavetju gledališča Ulysses odmevala s hotelske terase na Velikem Brionu.
VELIKI BRION > Črni oblaki in besnenje neviht sta za Istro in Dalmacijo priklicala rdeči alarm ter pesniško-glasbeni večer, ki ga je za gledališče Ulysses pripravil Milan Rakovac, z Malega Briona potisnila na njegovega večjega brata. Trdnjavo Minor je zamenjala hotelska terasa.
Pesniki Bojan Krivokapić, Marko Tomaš in Ahmed Burić ter glasbeniki Alfredo Lacosegliaz, Drago Mislej Mef in NOB, Livio Morosin, Tamara Obrovac, Rade Šerbedžija, Ženski pevski zbor Praksa in nepričakovani gost Vlatko Stefanovski so druščina, ki jo je tokrat zbral idejni oče večera Milan Rakovac.
Prvi takšen literarno-glasbeni večer je v gledališču Ulysses, ki ga je 2000 soustanovil Šerbedžija, Rakovac pripravil lani, v podtonu predsinočnjega pa je odzvanjala vojna. Pa ne le prva svetovna, ki je svet v krvav in brutalen ples, kjer življenje šteje manj kot nič, potegnila pred stotimi leti, ampak vojna kot človekov najbrutalnejši in zverinski obraz. Ta ne golta in žre ljudi le v času spopada, z zaznamovanostjo in bolečino, z vprašanji, kako živeti s toliko smrtmi njihovo človeškost biča, trga in lomi še v desetletjih “miru”. “Čas med obema vojnama je najbolj nemiren v zgodovini mojega naroda,” v eni od svojih pesmi pravi Marko Tomaš, pesnik, pisatelj in novinar, ki je zamenjal več mest - od Zagreba do Sarajeva - trenutno pa živi v Mostarju. Zgodovina pač ne izgine, ko obrneš list na koledarju ali z besedami mladega novosadskega pesnika Bojana Krivokapića: “... po jutru se dan pozna ... in po mrtvih.” Kako torej sovraštvo, ki ga vojna zanese v podkožje človeka, preleviti v ne-sovraštvo, v razumevanje, morda celo ljubezen do tistega, ki je ranil, jemal, pobijal in posiljeval? Morda tako, da se - kot v pesmi Ulf Kirsten piše sarajevski pesnik, glasbenik in novinar Ahmed Burić - spremeniš v “človeka peterokratko”. Čeprav je v družbi oportunizma in konformizma milorečeno čudaško, da bolečini in ponižanju kljubuješ z iskreno razprtostjo in odprtostjo, četudi veš, da bo še padalo po tebi, da bo še bolelo ...
Zgodovina človeštva pa ni le seštevek vojn, je tudi vsota številnih, osebnih in kolektivnih uporov proti krivicam, poniževanju in jemanju dostojanstva. Veliko teh zgodb iz različnih zgodovinskih obdobij je na repertoarju še mladega, a energičnega Ženskega zbora Praksa iz Pulja. Kljubovanje optiki, ki hoče zožiti fokus in sploščiti pogled, povezuje vse, ki so ta večer stali na odru. Menjavali so se glasbene obleke in jeziki - Alfredo Lacosegliaz je zapel v tržaškem narečju, mojstrica jazz in improvizirane glasbe Tamara Obrovac si je istrijanščino delila z Livijem Morosinom, Vlatko Stefanovski je pristavil lonček makedonščine, Mef in NOB so svoje zgodbe pripovedovali v slovenščini, Šerbedžija je zapel v hrvaščini -, sporočilo pa je pravzaprav eno samo. V Subart Caffeju se pristno in obenem nenavadno srečujejo robovi zgodovine, družbe, jezikov, identitete in kultur. Si dajejo prostor in se seštevajo ... v osvobojeno ozemlje.
MAKSIMILJANA IPAVEC
