Otok, kjer je film čisto blizu
Nihče ne ve, koliko lastovk je v Izoli. Ko se dan zgosti v rojstvo večera, s svojim ščebetom režejo nebo nad Manziolijevim trgom, enim od gnezd Kino Otoka. Letos so se filmske lastovke z vsega sveta v Izoli ustavile že sedmič. Danes že letijo vsaka v svojo smer, sinoči pa je na veliko platno osrednjega prizorišča občinstvo ujelo še njihov zadnji prelet, film Lisanka kubanskega režiserja Davida Díaza Torresa.
IZOLA> Sinočnji sklepni večer je bil precej drugačen od šestih, ki so festival sklenili v minulih letih. Na Manziolijevem trgu namreč tokrat niso razglasili zmagovalca. Festival, ki v slovenski in širši regijski prostor prinaša sveže poglede sicer spregledanih kinematografij, je s to odločitvijo organizatorjev stopil še korak bliže k sebi. Kino Otok je namreč prostor enakosti, filmski festival, kjer ni zvezd - festivalski gostje so ves čas del dogajanja, niso daleč, niso zvezde in od občinstva niso oddaljeni. Vselej lahko stopiš do režiserja, igralca ali producenta, ga pocukaš za rokav in povprašaš, kar te o njegovem filmu zanima.
Direktorica mednarodnega festivala Kino Otok - Isola Cinema, Lorena Pavlič pravi, da jim je ta ideja že dolgo blizu: “Izkušnje prejšnjih let nam govorijo, da ne moremo vsem filmom zagotavljati enakih pogojev za tekmovanje. Ideja našega festivala je, da smo vsi enaki in v tem duhu smo sprejeli tudi odločitev o netekmovalnosti. To je duh, ki ga na festivalu želimo.”
Namesto tekmovanja so se odločili, da gledalce poprosijo za njihova mnenja in občutja, ki so jih prevevala ob gledanju filmov. Osebna doživljanja filmov bodo kot popotnico in spomin na festival potisnili v žepe festivalskim gostom.
Letos so organizatorji vpeljali še eno novost, ki je pomembno zaznamovala filmske projekcije na osrednjem prizorišču. Filmom, ki so jih od srede pa do sinoči prikazovali na Manziolijevem trgu, so namreč izbrali botre. Naloga osmih znanih Primorcev in Primork je bila, da film pogledajo in vsak po svoje približajo občinstvu. Ta vloga je minule dni prijetno zaposlovala Andreo F., Natašo Benčič, Martino Kafol, Jožeta Dolmarka, Aniko Horvat, Iztoka Geistra, Gojmirja Lešnjaka Gojca in Valterapa. Novogoriški raper si je bil s celovečercem Tilva Roš srbskega režiserja Nikole Ležaića hitro na ti. “Film sem dobil na vpogled, preden sem sprejel vlogo botra. Če mi ne bi bil blizu, zanj ne bi postavil svojih besed in osebnosti. Zagotovo mi je Kino Otok pomagal, da sem do tega filma prišel hitreje kot bi sicer. Prepričan sem, da bi ga tudi sam prej ko slej našel, oziroma, da bi on našel mene, saj gre za zgodbo, ki jo na nek način živim tudi sam. Kar vidimo v filmu, namreč zelo spominja na vzdušje srednje velikih mest, kot je recimo Nova Gorica, kjer ni veliko izhoda za mlade ljudi. Zelo sem vesel, da mi je botrstvo prineslo priložnost, da sem spoznal ustvarjalce filma, saj sam nisem iz teh krogov in se sicer verjetno ne bi nikoli srečali.”
S festivalom pa se je letos prvič srečalo kar lepo število najmlajših. Organizatorji so jih v svet filma popeljali s posebnim programom Kinobalon. Nanj so privezali štiri filme, tematsko zasnovane delavnice ter tudi Sezamov kotiček. Kot pravi Lorena Pavlič, je bilo zanimanje med najmlajšimi filmoljubci in filmoljubkami zares veliko, saj so morali na program zaradi velikega povpraševanja uvrstiti še nekaj dodatnih projekcij mehiškega dokumentarca Na morje!. Pavličeva je zadovoljna tudi z obiskom odraslih ljubiteljev filma: projekcije na Manziolijevem trgu so bile vsak večer polne, filmski abonmaji pa so skoraj pošli. Letošnji Kino Otok je s konca poletja spet stopil v njegov začetek. Prva leta so festival pripravljali sredi junija, kasneje pa so ga prestavili v prve dni septembra. Direktorica festivala meni, da je junijski termin, tudi po obisku sodeč, boljša izbira.
Vsak dan sedmega Otoka je pravzaprav ostril občutek, da je to festival, ki daje in si želi bližino. Tisto svetlo in toplo, v kateri se rojeva svoboda. Takšno, ki ne uporablja svojilnih zaimkov in ne natika spon: bližino pogleda.
MAKSIMILJANA IPAVEC
