Otok sreče v Sodomi
“Ko so se po dolgem času spet srečali glasbeniki, Slovenci in Italijani, je bilo, kot bi prišli na otok sreče,” je prihod glasbenikov na festival sodobne glasbe v Medano opisal glavni komisar festivala Zlatko Kaučič.
MEDANA>Brda Contemporary Music Festival, ki se vrši drugič po vrsti, a prvič v Medani (lani so ga pripravili v Šmartnem), je pač festival, ki temelji na sproščenem in predvsem kreativnem vzdušju; z njim je v Medano prišel svetovni duh sočasnosti, ista scena bi se prav lahko dogajala v Berlinu ali kje drugje. Zlatku Kaučiču je uspelo privabiti prave glasbene kalibre, poleg tega pa okoli sebe zbrati odlično ekipo glasbenikov in vizualnih ustvarjalcev, kar je vse velik potencial za razvoj v prihodnje.
Osrednji gost festivala je bil nemški pozavnist Johannes Bauer, odličen mojster improvizacije, ki je dva dni po tri ure poveljeval Obmejnemu orkestru. Ko smo ga obiskali na vajah in ga vprašali, kaj počnejo, ali je to glasba ali zvok, je dejal, da so zgolj skupina 15 glasbenikov, ki delajo glasbo, katere struktura temelji včasih na ritmu včasih na zvoku. “To pa je odvisno od glasbenikov in moje domišljije.” Toda, ali lahko sploh ponovijo to na videz kaotično zvočno zgradbo, nas je nadalje zanimalo. “Lahko ponovimo formo, a podrobnosti, ki jih posamezni glasbeniki improvizirajo, je nemogoče ponoviti. Jaz jim pač ponudim idejo neke forme, ki jo potem sami napolnijo. A poudariti moram, da so to dobri glasbeniki, pravzaprav fantastični, zelo kreativni, v dveh dneh smo naredili kar veliko.”
Med vsemi glasbeniki sta na odru stali (le) dve ženski, Italijanka Elisa Ulian (v Obmejnem orkestru) in Slovenka Irena Tomažin (v duetu s kontrabasistom Tomažem Gromom), in zanimivo, obe sta kot inštrument uporabljali svoj glas. Težko bi temu rekli petje ali pesem.
Irena nam je med pripravami, medtem ko je po odru povezovala kable ter postavljala zvočnike, ogrevala glasilke, testirala registre, iskala najbolj nenavadne zvoke po sebi in se ob tem telesno razgibavala, povedala, da je improvizacija nekakšen dialog, komunikacija preko glasbe. “Včasih si s Tomažem Gromom predhodno zgradiva kompozicijo, spet drugič pa popolnoma nič. Če veliko igrava skupaj, če sva uigrana, potem že točno veva, kako se najti. Več načinov v improvizaciji je; pri nekaterih se čisto nič ne dogovoriš prej,” pove Irena, potem še malo pomisli in doda, da je improvizacija v bistvu najboljša, ko si zelo dobro določiš meje, pravila, znotraj katerih potem najdeš popolno svobodo.
Glas in telo
Irena je v glasbo prišla preko sodobnega plesa (prav v tej dvorani smo jo pred šestimi leti videli nastopiti v znameniti neoavantgardni predstavi Pupilija, papa Pupilo pa pupilčki), ki prav tako pomeni polje kreacije, a telesne. “Delanje z glasom in telesom na tak način je precej podobno, mislim na prazno mesto, na katerega naletiš,” je bila koncizna Tomažinova.
Elisa, ki prihaja iz Vidma, pa je bila izjemno navdušena nad delavnicami Obmejnega orkestra ter nad festivalom nasploh, kajti vsebuje naboj kreativnosti in neizmerne svobode ali kot sama pravi: “Ljubezen, svoboda in kreativnost tisto največ, kar imamo.”
Pobudnik in nosilec festivala Zlatko Kaučič je v konceptu festivala ves čas poudarjal prepletanje različnih umetniških zvrsti; povezovanje vizualne in zvočne umetnosti. V ekipo je povabil vizualne umetnike Ateja Tutto, Estevana Bruno in slikarja Aleksandra Veliščka. Atej Tutta, Novogoričan, ki kot asistent poučuje na akademiji v Benetkah, je poleg celostne podobe festivala, skupaj z Bruno prispeval tudi pronicljivo in tehnološko kompleksno instalacijo na košarkarskem igrišču pred dvorano. Na ograjo so postavili veliko platno, na katerega so predvajali video formo pokrajine, ki bi jo sicer videli v ozadju. Na košarkarski tabli s košem pa se je pojavljala žoga, vizualno in zvočno.
Mreža in glasba
“Delo je nastalo v povezavi s tematiko 'site specific', kajti sam pejsaž je tu zelo močan. Spraševali smo se, kako realnost prenesti na displej in ugotavljali, da je tedaj že manipulirana, čeprav kontekst ostaja realen. Druga igra znotraj tega dela zadeva samo košarkarsko igrišče, igro košarke, kjer se dopolnjujeta zvok in slika,” pojasni Atej. Delo, ki je delovalo precej spektakularno, scenografsko močno, se je poigravalo na več ravneh ; “nenazadnje je ta mreža tudi zelo glasbena. Mreža ima napake, gre ena čez drugo, tako kot glasba na več 'lejerjih', a s svojimi preciznimi sistemi.”
Aleksander Velišček, doma iz Goriških brd, sicer pa diplomant oddelka za slikarstvo beneške akademije, je razstavil tri slike, na katerih vidimo Josipa Broza, ko se sreča z astronavtom ter portreta Slavoja Žižka in Pier Paola Pasolonija. Zakaj ravno ti trije? “Gre za kontekst stare kinodvorane. Vse povezuje imaginarij filma, gledališča, kulta osebnosti, originala in ponaredka. Ko sem si predhodno ogledal prostor, sem videl, da je precej poetično, historično, povleče te v političen film, spomniš se na Pasolinijevo Sodomo...” In zvoki ženskega kričečega glasu in v uho rezajočih zvokov inštrumetov, ki so med najinim pogovorom prihajali iz dvorane, so za trenutek res pričarali prav takšno vzdušje.
KLAVDIJA FIGELJ
