Otrok pa joče čisto sam ...

Kultura
, posodobljeno:

Simon Korach (igra ga Pavle Ravnohrib) ostane sam. Stoji na odru, stisnjen vase v tesnobni nemoči, iz ozadja prihaja otroški jok. Ta je vse pretresljivejši, Simon pa kar naprej ponavlja, naj vendar že kdo poskrbi za otroka. Jok otroka, ki nekje sam veka v prostorni hiši, ne poneha. Gledališka zavesa se spusti.

Pavle Ravnohrib kot Simon Korach nazdravlja s Franzekom (Rok Matek), v ozadju Igor Štamulak (Peter Korach)
Pavle Ravnohrib kot Simon Korach nazdravlja s Franzekom (Rok Matek), v ozadju Igor Štamulak (Peter Korach)Jaka Ivanc

KOPER > S tem strašljivim prizorom se konča drama sodobnega švicarskega avtorja Lukasa Bärfussa, ki jo je Gledališče Koper v režiji Nenni Delmestre v petek premierno postavilo na oder.

Trpko in cinično besedilo govori o meščanski družini Korach, ki bi najbrž živela vsaj navidezno zadovoljna do konca svojih dni, če ne bi Peter, Simonov sin, opravil testa DNA in po štirih letih družinske sreče odkril, da njun otrok v resnici ni njegov otrok, da torej ni njegov biološki oče.

Bärfussovo besedilo (v slovenščino ga je prevedel Darko Čuden) je nedvomno večplastno. Na eni strani se razkriva družbena razsežnost, saj nas Test postavi pred neizprosno dejstvo, da se človekova širokosrčnost in liberalna misel končata v tistem trenutku, ko se ga problem dotakne. Peter Korach (vlogo z dolgimi govornimi sprehodi nekoliko zadržano, a dovolj dinamično, odigra Igor Štamulak) nam z vsemi kurbami, ki jih v pogovoru s svojim očetom Simonom izreče svoji ženi, prizadetostjo, ki vodi v bolna dejanja - v razvoju drame namreč gledalec iz ust njegove žene Agnes izve, da je otroka pokril čez glavo z odejo, da ga je pravzaprav hotel zadušiti! - takoj na začetku brezkompromisno ovrže iluzijo o silni človekovi širini srca in duha.

Na drugi strani pa drama celo še bolj boleče odkriva tujost med moško in žensko naravo. Toliko tistega, kar ženska navadno doživlja kot moški egoizem in egocentrizem, se v Testu razlije po odru, da prav zaboli. Vsi trije moški - poleg Petra in Simona še Franzeck - so namreč kar naprej samo pri sebi, nesposobni doživeti bolečino drugega. Ob srhljivem odkritju Petra, da ni oče svojemu otroku, se njegov oče ukvarja z županskimi volitvami, na katerih kandidira. Ta obupna sinova bolečina ga tako rekoč obide. Mar mu je samo za to, da se pred volitvami o tem ne bi razneslo po mestu.

Najpretresljivejši prizor, ki ga Pavle Ravnohrib v vlogi Simona odigra do popolnosti, je trenutek, ko se ukvarja s svojimi rahlo oparjenimi nogami. Njegova žena Helle bega med sinom in možem in skuša sina zaščititi. Oče ga namreč zapodi iz hiše, užaljen, ker mu je ta v svoji boleči prizadetosti in nerazumljenosti v skledo, v kateri si je Simon kot ponavadi namočil utrujene noge, vlil vročo vodo. Vse ozračje je polno brezupne bolečine in zbeganosti, Simon pa še kar naprej govori o svojih oparjenih nogah. Posebna moška figura je Franzeck. To je tisti bivši otrok, ki ga je življenje opeharilo za vse: za otroštvo, ljubezen in družino. Njegovo prenapetost, zavist, prizadetost in cinizem ter zvitost - Franzek je tisti, ki je Petru vsadil dvom, da je šel opravit test - je zelo prepričljivo in inventivno odigral Rok Matek.

A ne avtor besedila ne režiserka ne prihranita niti ženski. Na tem svetu bi komaj lahko odkrili kaj bolj strupenega, kot je strup ženskega jezika, ki se hrani v prizadetosti. Lara Jankovič v vlogi Helle naravnost blesti. Sin jima leži na parah, ona pa mu strupeno razkriva, s kom ga je prevarala. Tu ni več ne boga ne metafizike, Je samo še bitka dveh popolnoma tujih narav moškega in ženske, ki se preprosto ne moreta razumeti, ker sta tako različni, pri čemer sta oba igralca v interakciji več kot uspešna. Agnes, mlado ženo, ki ljubi svojega moža, čeprav je neke pijanske noči zanosila z drugim, a to gledalec izve šele tik pred koncem, zato jo je pripravljen obsojati, je živo in iz nevednosti (sprva ne ve, zakaj je Peter postal drugačen) v tragičnost oblikovala Ajda Toman.

Seveda je nemogoče prezreti, da je v vseh niansah čustvenih stanj in z izjemno igralsko zrelostjo svojo vlogo ustvaril Pavle Ravnohrib. On je osrednja figura, ob kateri se vzpostavijo vsi odnosi, da celota, kljub razliki med izkušenim igralcem in mladimi igralci zelo dobro funkcionira.

Predstavo, ki zaradi odprtosti besedila zahteva veliko režijske domišljije, odlikujejo natančnost, izčiščenost in režijska diskretnost Nenni Delmestre, igralska discipliniranost in prizadevnost ansambla ter izjemno prefinjen minimalizem scene, kostumov in izbor glasbe Line Vengoechea. Lahko bi rekli, da je to umita predstava, ki jo gledalec zapušča razgaljen.

MAJDA SUŠA