Ottavio in njegov bog
“Les je moj idol. Moj bog,” v dokumentarnem filmu izreče Ottavio Štokovac in poboža kos lesa, ki ga njegove roke z enakomernimi, na prvi pogled rutinskimi gibi mesece dolgo spreminjajo v bajs. Letošnji festival FolkHistria je spoštovanja in občudovanja polno srečevanje z znamenitim izdelovalcem istrskih tradicionalnih glasbil in ljudskim godcem začel tam, kjer se je pred desetletjem končalo ...
KOPER > Pred desetimi leti so v razstaviščnem prostoru koprske Skupnosti Italijanov v okviru festivala FolkHistria razstavili ducat bajsov. Med seboj so se razlikovali, narejeni so bili iz različnih vrst lesa, tudi zveneli so vsak po svoje, prišli pa so spod istih prstov iz Kolarjev pri Grožnjanu. Iz hiše Ottavia Štokovca (1921-2006), v kateri je bilo težko ločiti med bivališčem in deloviščem. Razstava, ki jo marsikdo opisal kot srce festivala, je bajse iz glasbenih instrumentov dvignila v resnične spomenike, v arhetipe istrskega glasbenega univerzuma. Piko na i pa je razstavi pritisnil še koncert vseh dvanajstih bajsov, na katere so igrali glasbeniki iz različnih krajev Istre, vodil pa jih je Ottavio na violini ...
Po desetletju je festivalska zgodba dobila nadaljevanje. V predsinočnji večer so se nizale podobe dokumentarnega filma Ottavio, ki sta ga leta 1997 posnela Atila Kékesi in Diana Groó in je ostal zapisan kot zmagovalni film prvega filmskega festivala v Motovunu leta 1999,iz instrumentov Tria Kras,zasedbe,v kateri je sodeloval tudi mož spretnih prstov in svobodnega duha, pa so tekle istrske ljudske.
Občudovanje ter spoštovanje do glasbene zapuščine mojstra in ljudskega godca so v koprski Skupnosti Italijanov odtisnili tudi med platnice trijezične monografije Ottavio. Srčika knjige so črno-bele fotografije koprskega fotografa Jake Jeraše, ki je istrskega mojstra pred desetletjem fotografiral v njegovi delavnici. Monografija, ki so jo natisnili v nakladi 500 izvodov, je pravzaprav tenkočuten avdio-vizualni portret, saj izdajo ob besedilih Maria Steffèta in Marina Kranjca dopolnjujejo notne transkripcije istrskih ljudskih, ki jih je prispeval Dario Marušić, inzgoščenka z doslej še neobjavljenimi posnetki Ottavijevega Tria Kras, ki jih hranijo v arhivih Radia Koper-Capodistria.
In kdo je pravzaprav bil ta droban, bradati mož, poln neizmerne ljubezni do glasbe in Istre? Marino Kranjac ga v spremnem besedilu v monografiji predstavi: “Njemu bližnji so ga poznali kot človeka svobodnega duha, polnega humorja in specifičnega pogleda na Istro in njene ljudi. Materialne dobrine mu niso pomenile ničesar, pomembnejše mu je bilo snovanje glasbil in premišljevanje o umetnosti, o odnosih z ljudmi, živalmi in rastlinami, o pravici, miru in resnični demokraciji. To je bil človek, ki kljub težki bolezni nikoli ni bil odvisen od nikogar. Bil je svoboden človek ...” MAKSIMILJANA IPAVEC
