Ozemlje, ki je stoletja menjavalo gospodarje
Odslej ima zajetno knjigo tudi Vipava z okolico. Zgodovino in razvoj arhitekture in okolja Vipave ter Vipavske doline je napisala Elena Mulic, izdala pa občina Vipava. Predstavili so jo pred kratkim v vipavskem kulturnem domu.
VIPAVA> Knjiga bi si, bogata z arhivskimi viri, slikovnim gradivom in številnimi drugimi podatki, vsekakor zaslužila več kot le 15 minut pozornosti na predstavitvi.
Avtorica knjige je Elena Mulic (1980), Slovenka iz Trsta, ki je diplomirala iz gradbeništva na tržaški univerzi in pozneje tudi iz arhitekture na isti univerzi. Knjiga temelji na univerzitetni diplomski nalogi Zgodovina in razvoj arhitekture in okolja Vipave, ki jo je Elena Mulic zagovarjala ob koncu študija arhitekture, vendar je besedilo za natis prevedla v slovenski jezik in ga še dopolnila z nekaterimi novimi spoznanji, bogatim slikovnim gradivom in številnimi arhivskimi prilogami. Nastala je obsežna knjiga, ki na 272 straneh z veliko truda opiše zgodovino Vipave, prve podatke o Taboru, posebej se ustavi ob družini Lanthieri, obravnava strukturo Vipave kot jedra, ustno izročilo starih Vipavcev primerja s staro kartografijo, posebej se posveti Lanthierijevemu dvorcu v Vipavi, na koncu pa sledimo bogatemu seznamu najdenih dokumentov v raznih arhivih.
Knjiga je popoln pregled
Prof. dr. Damjan Prelovšek, ki je Muličevi nudil mentorstvo, je v uvodu zapisal, da Vipava sodi med tiste kraje z burno zgodovino na stičišču slovanskega in romanskega sveta, o katerih je bilo doslej marsikaj znanega, a nikoli natančno preučenega in zbranega na enem mestu. Elena Mulic se je tega lotila z veliko znanstveno vnemo, piše dr. Prelovšek, in iz zaprašenih dokumentov v ljubljanskih, goriških, dunajskih, pa tudi zasebnih in cerkvenih arhivih odstirala podobo kraja in njegove bližnje okolice. “Knjiga, ki je pred nami, je zato najbolj vsestranski in hkrati popoln pregled zgodovinskih in kulturnih posebnosti ozemlja, ki je skozi stoletja menjalo gospodarje, doživljalo tudi pomembne bitke med rimskimi cesarji ali Napoleonovo armado in Avstrijci, ter dalo nekaj izvrstnih mož in ob vseh zgodovinskih pretresih ohranilo svoj etnični značaj.”
Med poglavji izvemo marsikaj o Lanthierijevem dvorcu, ki sodi med najpomembnejše baročne objekte arhitekturne dediščine na območju Goriške in Vipavske doline. Pa o cerkvi sv. Marka, ki je že vsaj od srednjega veka dalje stala ob dvorcu, vse do prihoda JLA. Ker jim je bila v napoto, so jo leta 1948 porušili. Ohranjeni sta samo dve fotografiji (približno leta 1910), ki jih vidimo v knjigi; ena prikazuje zunanjščino, druga notranjščino.
Tudi ustno izročilo
Avtorica v knjigi poleg izvora in posesti družine Lanthieri predstavi tudi selitev plemičev Edling v Ajdovščino, spoznamo obstoječe in podrte cerkve in predvsem vile, graščine, zanimivo je tudi ustno izročilo Vipavcev, ki pripovedujejo, kako je izginil grajski arhiv v eni od “belih” poplav.
Delu je priložila tri zgibanke: razvojne faze trga Vipava, razvojne faze Lanthierijevega dvorca v Vipavi ter celoten zemljevid Vipavska tla - Wippachtal iz leta 1811, povzet iz dunajskega arhiva.
Knjiga, ki je tako nabita s podatki in je vsekakor več kot zgolj vodnik po Vipavi in Vipavski dolini, bo gotovo olajšala delo vsem prihodnjim raziskovalcem, domačinom pa podrobno orisala njihovo arhitekturno in urbanistično preteklost ter zgodovino območja.
KLAVDIJA FIGELJ
