Ozzy se je dostojno poslovil ... in poskrbel za podmladek
Medtem ko smo se Slovenci ukvarjali z Melodijami morja in sonca, Hrvati pa s tem, kako so “za dom spremni”, so bile glasbene oči sveta uprte v Birmingham, kjer so bili obiskovalci lahko priča dejanski, kar deseturni zgodovinski slovesnosti. Svoj zadnji koncert, naslovljen Back to the Beginning (Nazaj na začetek), so na stadionu Villa Park odigrali legendarni Ozzy Osbourne in zasedba Black Sabbath. In niso bili sami ...
BIRMINGHAM “Nihče ne igra kot mi štirje,” je v enem izmed svojih mnogih intervjujev pred časom povedal legendarni Ozzy Osbourne. Le streljaj stran od kraja, kjer je odraščal s stanovskimi kolegi Geezerjem Butlerjem, Tonyjem Iomijem in Billom Wardom, so minulo soboto skupaj še zadnjič stopili na oder pred približno 50.000- glavo množico in se dostojno poslovili od glasbenega sveta.
Slovo med zvezdami
Da bi se poslovili tako, kot se gre, so fantje, no, gospodje na kupu zbrali še množico glasbenih kolegov, bolje rečeno legend. Ponudili so dogodek v slogu Live Aida. Vrteči se oder, kratki koncerti s približno pet minut dolgimi premori med nastopi velikanov svetovne metal in rock scene. Deseturni koncertni maraton so odprli ameriški stonerji Mastodon, ki so se Black Sabbath poklonili s skladbo Supernaut - na odru so se jim pridružili še bobnarji Joe Duplantier iz skupine Gojira, Danny Carey iz Tool in Eloy Casagrande iz Slipknot -, sledili so Rival Sons iz Kalifornije s skoraj popolno odigrano priredbo Electric Funeral, pa thrash metal titani Anthrax z Into The Void, sledili so rockerji Halestorm s karizmatično Lzzy Hale na čelu, ki so se Ozzyju poklonili s priredbo Perry Mason, prvi del koncerta pa so nato sklenili kontroverzni Lamb of God, ki so postregli Children of the Grave.
Sceno je “pojedel” mladi Yungblud
Kmalu se je na odru znašla prva tako imenovana superskupina, sestavljena iz samih zvenečih imen glasbene scene. Že omenjena Lizzy Hale, pa Ozzyjev nekdanji kitarist Jake E. Lee, Nuno Bettencourt iz skupine Extreme, David Ellefson iz Megadeth, Mike Bordin iz Faith No More, Ozzyjev klaviaturist Adam Wakeman in Scott Ian iz Anthrax. Odigrali so skladbe The Ultimate Sin, Shot in the Dark, Sweet Leaf in Believer. Ko je že kazalo, da gre h koncu in da se bodo “starci” počasi odpravili v zaodrje, sta se na odru končno prikazala predstavnika mlajše generacije - bobnar II iz zasedbe Sleep Token in 27-letni britanski glasbenik Dominic Harrison, bolje poznan kot Yungblud, ki je nedavno izdal svoj četrti studijski album Idols, prav kmalu pa se bo v sklopu turneje ustavil tudi v naši neposredni bližini. Yungblud je s “superkupino” odigral priredbo Changes in dokazal, da je rock'n'roll še kako živ. S svojo navidezno skromno nežnostjo, silovito čustvenostjo je odpel priredbo, ki je večtisočglavo množico najprej presenetila - nato pa do konca osvojila. “Boljši od mene,” je Yungbludov nastop komentiral sam Ozzy, ki je Harrisona pred leti oklical kar za “reinkarnacijo sebe”. To ni bil le poklon, temveč nova inkarnacija rock'n'roll duše, prelite skozi srce tistega, ki razume, da biti glasbenik, pomeni tudi biti ranljiv.
Brez Metallice in Slayer pač ne gre
Yungbludovi serenadi so sledili Alice in Chains, ki so se Black Sabbath poklonili Fairies Wear Boots in grammyjevci Gojira z Under the Sun, nakar so se na odru pojavili trije bobnarski seti, za njih pa so sedli Travis Barker iz Blink182, Chad Smith iz Red Hot Chilli Peppers in Danny Carey iz Tool. Ob skladbi Symptom of the Universe so jih spremljali Tom Morello (Rage Against the Machine), Nuno Bettencourt (Extreme) in Rudy Sarzo (Quiet Riot, Whitesnake).
Sledil je nastop druge superskupine, v kateri so se zbrali K. K. Downing (Judas Priest), Adam Jones (Tool), Billy Corgan (The Smashing Pumpkings), Vernon Reid (Living Colour), Sammy Hagar (Montrose), Tobias Forge alias Papa V Perpetua (Ghost B.C.), Andrew Watt, Steven Tyler (Aerosmith), Tom Morello, Rudy Sarzo, Danny Carey in Nuno Bettencourt.
Kontroverzni Pantera so se nato Black Sabbath poklonili s priredbama Electric Funeral in Planet Caravan, izjemni progresivci Tool s Hand of Doom, veterani Slayer z Wicked World, že davno odsluženi (zahvaljujoč obupnemu vokalnemu performansu frontmana Axla Rosea) Guns N' Roses z It's Alright, Never Say Die, Junior's Eyes in Sabbath Bloody Sabbath, za konec drugega dela pa so poskrbeli eni in edini Metallica s Hole in the Sky in Johnny Blade.
Zbogom, princ teme!
Po dobrih devetih urah spektakla je le napočil čas za “prave” velikane. Očete metalske scene, če hočete. Še pred slovesom Black Sabbath je Ozzy nastopil samostojno in razneženemu občinstvu ponudil nekaj skladb, ki so nastale po tem, ko so mu Iommi in banda zaradi pretirane zlorabe substanc pokazali vrata. I Don't Know, Mr. Crowley, Suicide Solution, Mama, I'm Coming Home in nazadnje še ponarodela Crazy Train, ki je sledila gromkemu kriku “Go f*cking crazy!”.
Ozzy, slaboten, a vselej neuklonljiv, se je izpod odra dvignil na svoj ikonični usnjeni prestol - okrancljan z netopirji in križi, ter najbrž prepojen s številnimi telesnimi tekočinami. Princ teme je že dolgo na fronti tihega boja s Parkinsonovo boleznijo, a to soboto se ni predal. V vsakem tonu, ki ga je na vso silo iztisnil iz sebe, je bilo čutiti bolečino in odločnost. Čeprav ga noge že dalj časa ne držijo več, je sedel kot kralj, ki ve, da mu pripada zadnja beseda. In ta beseda je bila ljubezen. Ljubezen do glasbe, do benda in predvsem do občinstva, ki mu je “omogočilo tak življenjski slog”, kot je dejal pred poslednjim slovesom.
Štirje velikani so s koncertom Back to the Beginning dokazali, da veličina ni v številu odigranih not, temveč v njihovi teži. War Pigs, Iron Man, N.I.B in neizbežni zaključek s Paranoid so zadonele z večplastno simboliko.
Legenda, ki je prešla v večnost
Nihče ne igra kot oni štirje - in to niso le prazne besede, je dejstvo, ki se je tisto soboto potrjevalo z vsakim tonom, z vsakim pogledom med člani benda, z vsako solzo v očeh občinstva. Bill Ward, bosih rok in drhtečih ramen, je udarjal bobne, kot da se čas ne more več upreti. Geezer Butler je s svojim hipnotičnim basom povezoval nevidne niti med preteklostjo in sedanjostjo. Tony Iommi, z enako mirnostjo kot nekoč, je iz svojega kitarskega orožja vlekel riffe, ki bi lahko zrušili zidove. In Ozzy... Ah, Ozzy. Čeprav ni več mogel stati, je sedel kot monument, ne kot človek, ampak kot simbol.
Ko so zadnji akordi potihnili, je stadion utihnil. Ne v tišini razočaranja, temveč v spoštovanju. Nihče ni govoril. Nihče ni kričal. Samo dihalo se je. Dihalo... in čutilo. Tisto noč ni umrla skupina. Tisto noč je legenda prešla v večnost.
