Partizani so zaveznike dojemali kot okupatorje
Letos mineva 70 let od ukinitve con A in B, ki sta v zgornjem Posočju skoraj tri leta ločevali ljudi. Razstava v Tolminskem muzeju Posočje 1945 - 1947, ki bo na ogled do konca marca,uravnoteženo približuje življenje v obeh conah, neživljenjsko mejo, organiziranost in negotovost. Partizani, ki so osvojili to ozemlje, so zaveznike dojemali kot okupatorje. Tudi nova meja s priključitvijo Primorske je travmatično zarezala med ljudi.
TOLMIN > “Soča je predstavljala ločnico med obema conama, toda meja je marsikje tekla po hribih na levem bregu in je bila povsem neživljenjska. Primorska je bila vedno nekakšna tamponska cona med zahodom in vzhodom, med dvema sistemoma, kar je oteževalo življenje običajnih ljudi. Prav njim posvečam razstavo,“ pojasnjuje avtorica, kustosinja v Tolminskem muzeju, Karla Kofol. Zapleten čas po drugi svetovni vojni ni bil črno bel, poudarja. Prebivalci v coni A so upali na priključitev k Jugoslaviji z željo, da bi zgradili boljšo domovino. Toda vsi niso bili naklonjeni komunizmu. “Morali so se odločati in ni jim bilo lahko,“ ugotavlja Kofolova.
Ščit pred komunistično grožnjo
Zavezniki so se ob prihodu v Gornje Posočje nastanili v krajih na desnem bregu Soče. ”Julijska krajina, kamor so spadali tudi kraji v Gornjem Posočju, je postala po koncu vojne za zahodne zaveznike izredno pomembna, saj je bila glavni adut za pridobivanje italijanske naklonjenosti, obenem pa je predstavljala nekakšen ščit pred komunistično grožnjo z vzhoda,” pojasnjuje Kofolova.
Dvojna zasedba oziroma sobivanje zaveznikov in jugoslovanske vojske je v zgornjem Posočju trajalo 40 dni oziroma do 12. junija 1945, ko sta stopila v veljavo Beograjski in dopolnilni Devinski sporazum. S podpisom dogovora med anglo-ameriškimi zavezniki in Jugoslavijo je bila ob Soči za skoraj tri leta vzpostavljena nova meja, poznana kot Morganova linija. Umik jugoslovanskih vojaških enot na levi breg Soče je prebivalce močno razburil.
Neživljenjska meja
“Nova meja je najhuje prizadela prebivalce Trente, Drežniškega in vasi Krn, ki so bili dodeljeni coni B. S tem so bili povsem odrezani od bližnjih upravnih in trgovskih središč. Namesto v Bovcu ali Kobaridu, ki sta pripadla coni A, so morali vse nakupe in uradne zadeve urejati v oddaljenem Tolminu. Do tja je bilo brez posebne dovolilnice za prehod meje možno priti le po slabo urejenih hribovskih poteh. Trentarji so se oskrbovali na Gorenjskem,” nepraktičnost meje razkriva avtorica razstave.
Ker kljub pomoči hrane ni bilo dovolj, sta obe upravi razdeljevanje regulirali s pomočjo živilskih nakaznic, pri čemer so upoštevali številčno in socialno stanje družin. V coni B so omejevali samooskrbo. Razcvetela se je črna borza. V coni A so otroci in mnogi odrasli prejemali hrano in priboljške od radodarnih zavezniških vojakov. V coni B pa so si standard poskušali izboljšati s pomočjo kontrabanta oziroma ilegalne prodaje pridelkov preko demarkacijske črte.
V obeh conah je gradbeništvo predstavljalo eno najpomembnejših in najhitreje rastočih dejavnosti. Prednostna naloga v coni B je bila elektrifikacija oddaljenih vasi. Ogromno je bilo udarniškega dela.
Dovoljenje za obisk bolnišnice
Demarkacijska črta je razbila obstoječo mrežo in sistem medicinske oskrbe. Osrednja bolnišnica in specialistične ambulante so bile v Gorici, torej v coni A, zato so morali prebivalci cone B pridobiti dovoljenje za vsak obisk zdravnika.
V coni B so imeli dobro organizirano mrežo partizanskih šol, v coni A pa so začeli spreminjati ideološko obarvani sistem jugoslovanskih oblasti. Med drugim so odstranjevali Titove slike in prepovedali partizanske učbenike. Vse to je med ljudi vneslo veliko nemira.
Kofolova se poglablja v številna področja, med drugim pripoveduje o prebegih iz cone B k Italijanom: “Desničarska propaganda proti komunizmu je marsikoga prepričala, nakazovale so se tudi slabe plati komunizma s podržavljanjem premoženja, obvezno oddajo pridelkov, preganjanje vernih in političnih nasprotnikov.”
V Posočju so priključitev dela Primorske k Jugoslaviji pospremili s kresovi, slavoloki, zastavami in parolami. Toda kmalu je prišla streznitev in razočaranje zaradi pomanjkanja. Tako kot vse predhodne, je tudi nova meja ljudi v Posočju hudo prizadela. Na oni strani so ostali sorodniki in prijatelji, ki so se počasi odtujevali. Z mejo so bili odrezani deli zemljišč, do katerih je bil poslej dostop možen le pod strogim nadzorom in s posebnimi dovoljenji. Pa tudi Čedad in Gorica, dotlej glavni upravni, trgovski, kulturni in verski središči območja, sta ostali onkraj meje. NEVA BLAZETIČ
