Patron, ki ribo je učil peti

NOVA GORICA > Antonton, nastal po besedilu Kako živi Antuntun (1956) znanega hrvaškega pesnika Grigorja Viteza in v novem prevodu Anje Štefan, predvsem po istoimenski slikanici z ilustracijami Tomislava Torjanca, naj bi bil čuden patron. Delal naj bi vse po svoje: zatikal jajca v zemljo, da bi mu dozorela, lovil temo v lonec, šival počena jajca, poslušal, ali je hrana dovolj slana, gnal svoje kolo, imenovano Pavle, na pašo in učil ribico, imenovano Ivan, da mu zapoje.

V novogoriškem gledališču so se odločili, da ta lik postavijo na oder. Izbrala ga je pravzaprav režiserka Tijana Zinajić, pač kot lep in zanimiv spomin iz otroštva. Hkrati so otrokom - predstava naj bi bila namenjena tistim iz vrtca in prvih treh razredov osnovne šole - želeli ponuditi delo, ki bi govorilo o drugačnosti, toleranci, pa tudi o zadovoljstvu s samim seboj. V glavnem jim je to tudi uspelo, čeprav jo bodo otroci doživljali kot predstavo o vragolijah.

Scenografija, pod katero se je podpisal Branko Hojnik, ter rekviziti in odrski efekti so še kar privlačni, kostum Matica Horvata deluje kot spodje perilo, a največje vragolije se otrokom dogajajo navadno v pižamah.Tudi igralec Peter Harl je nadvse primeren, pogrešali smo kakšno besedo več, morda pesmico, ki bi šla v uho, umanjkal je pri otrocih tako zaželen stik z občinstvom.

Predstava Antonton bo, kdo ve zakaj, na sporedu ponovno šele čez mesec dni.

KLAVDIJA FIGELJ