Per Olov Enquist o pisanju, veri, alkoholizmu, kriminalkah ... (+ video)
Nekaj občinstva mu je odškrnilo sočasno gostovanje Jolke Milič v mestni knjižnici, to že, pa vendar je švedski mojster besede zbranim v koprskem Domu knjige prijetno popestril torkov večer, jih osvojil s temačnimi zgodbami, blagim humorjem, sproščeno odprtostjo.
KOPER>Per Olov Enquist (1934) je k nam pripotoval na povabilo letošnjega festivala Fabula, ki ga že sedem let kroji Študentska založba. Slednja je izdala tudi obe njegovi poslovenjeni deli: leta 2008 roman Knjižnica kapitana Nema, pred nekaj dnevi pa še Knjigo o Blanche in Marie, ki jo projekt Knjige za vsakogar bralcu ponuja v zameno za skromnih pet evrov.
Prvo je poslovenila Sara Grbović, drugo pa Mita Gustinčič Pahor, ki je na koprskem večeru Enquista označila za “velikana švedske literature in enega izmed najbolj mednarodno priznanih švedskih avtorjev”.
Visokorasli možakar piše romane, gledališke igre, filmske scenarije, eseje, v svojem opusu ima tudi operni libreto, preživljal se je kot novinar, režiser in literarni kritik. Prejel je več nagrad, prestižno Strindbergovo kar dvakrat.
“Njegov slog pisanja je jasen, čist in obenem poetičen,”je še dodala prevajalka. “Zanj je značilno prepletanje fikcije in dokumentarnega.”
Na njeno uvodno vprašanje, kaj mu pomenijo prejete nagrade, je Enquist - iz angleščine ga je sproti prevajala Renata Zamida s Študentske založbe - odgovoril: “Vsekakor me osrečujejo. Sploh pa včasih ne dobiš zgolj kipca, ampak tudi nekaj denarja. Več kakor domače mi pomenijo nagrade, ki jih dobim v tujini, saj mi sporočajo, da sem prevajan in da me ljudje v drugih deželah berejo in razumejo.”
V širni svet je krenil iz odročnih krajev: “Moj oče je umrl, ko sem bil star komaj šest mesecev, tako da me je vzgajala le mati, zelo religiozna ženska. Odraščal sem v vasici, majhnem kmečkem kraju globoko v gozdu, tisoč kilometrov severno od Stockholma. Vsaka hiša je imela največ štiri krave in v najboljšem primeru enega konja. Vse to je bilo normalno, nekoliko nenavadno je le, da iz vasice s komaj osemdesetimi prebivalci prihaja kar pet članov švedskega pisateljskega društva. Ne vem, kako naj si to pojasnim. Morda z dejstvom, da je bila naša vasica vselej zasnežena, da nismo imeli ne kina ne gledališča, da mladi nismo smeli popivati ali se ukvarjati s športom, torej smo si poiskali druge dejavnosti, recimo pisanje.”
Čeprav je njegova mati pisanje imela za “mali greh”, je bila stroga verska vzgoja tudi koristna: “Učili so nas o dobrem in slabem, o grehu, o peklu, o nebesih, o smislu življenja, torej o marsičem, kar pisatelju pride prav.”
Prvi roman je izdal pred okroglega pol stoletja, leta 1975 pa je začel pisati še drame, ki jih ustvarja bliskovito, veliko hitreje kakor romane in jih je doslej nanizal že več kot ducat.
V kar nekaj delih se je obsesivno ukvarjal z velikim rojakom, dramatikom Avgustom Strindbergom, za njegov morda najboljši in obenem najintimnejši roman pa velja Knjižnica kapitana Nema iz leta 1991. “V njem obravnavam dve resnični, občutljivi zgodbi iz svoje rodbine: prva govori o zamenjavi dveh dojenčkov v porodnišnici in mučnih, dolgoletnih naporih, da bi ju vrnili pravim staršem, druga pa o zelo tragičnem odnosu med mojo mamo in polsestro. Te knjige ne bi mogel napisati, če bi bila mama še živa.”
Po tolikanj intimni izpovedi je sprva mislil, da ne bo zmogel napisati ničesar več, pa je nanizal še sedem ali osem romanov, med njimi tudi avtobiografijo v tretji osebi - “Ugotovil sem, da je Per Olov Enquist zelo zanimiv literarni junak!” - in Knjigo o Blanche in Marie, v katero je leta 2004 umetniško pregnetel burno resnično zgodbo o ljubezni in prijateljstvu med znanstvenico, dvojno Nobelovo nagrajenko Marie Curie in njeno asistentko Blanche Wittman. Slednjo so v Parizu sprva zdravili zaradi histerije, zatem pa jo je delo s smrtonosnim radijem stalo obeh nog in ene roke.
Enquist je odkrito spregovoril tudi o svojem boju z alkoholom - “V osemdesetih sem bil v glavnem pijan.” - in prebiranju kriminalnih romanov, ki na Švedskem prav posebej cvetijo. “Morda gre vzrok za to iskati tudi v tradiciji islandskih sag, ki so v svojem bistvu brutalne kriminalke.”
Skratka, vse je povezano.
ANDRAŽ GOMBAČ
