Perpetuum Jazzile navdušili rekordno množico poslušalcev
Izraz “pokati po šivih” je tako obrabljen, da ga resnično ni smiselno uporabiti za obsedeno stanje, ki je v četrtek zvečer vladalo v koprski Taverni (in v njeni bližini) pred koncertom vokalne skupine Perpetuum Jazzile. In vokalna ekstaza, naziv, s katerim se sami predstavljajo, je tudi že precej zdelan, a za prikazano zvočno popolnost in očarljivost je težko najti boljšega.
KOPER>Perpetuum Jazzile (v nadaljevanju PJ) ni pevski zbor. To se je lahko prepričal vsak, ki jih je v Kopru videl ali samo poslušal, saj je bilo občinstva preprosto preveč, da bi si vsi lahko ogledali, kako nekaj čez petdeset posameznikov gradi izredno všečno in užitkarsko zvočno poslastico, pri čemer je vsak od njih samostojen člen in posebej ozvočen. Zaradi občutka, da je navkljub popolni ubranosti in enotnosti zvoka vsak od pevcev povsem suveren pevski potencial, je vokalna a capella skupina navkljub številčnosti veliko primernejša definicija. PJ ima ne nazadnje tudi zavidljivo ritem sekcijo, ki ji tempo narekuje beatboxer Sašo Vrabič s svojim izjemnim naborom zvokov in ritmov, zaradi katerega je marsikdo komajda verjel, da nima zasedba kje skritega bobnarja oziroma spremljave sintetičnih ritmov.
Festiko jutri zvečer sklepa Vesna Zornik, ki bo predstavila svoj prvenec Tango Apasionada, že nocoj pa bo s svojo matično zasedbo Katalena v Izoli na Manziolijevem trgu ob 21. uri predstavila zadnjo ploščo Noč čarovnic. Koprsko popoldne in večer bo danes v okviru Festika barvala elektronska glasba, saj bo DJ Valentino Kanzyani v Taverni v družbi prijateljev med 16. in 24. uro praznoval 20-letnico didžejevske kariere, predstavil pa bo tudi svoj prvi avtorski album Love&Gratitude. V času glasbene prireditve bo zaprta Pristaniška ulica.
Zasedbo, ki je nedavno zamenjala umetniškega vodjo - taktirko je od Tomaža Kozlevčarja prevzel Šved Peder Karlsson, dolgoletni vodja in pevec svetovno znane vokalne zasedbe The Real Group, je v Kopru vodila temperamentna Karlssonova domača pomočnica Sandra Feketija, ki jo je širša javnost imela možnost spoznati že kot spremljevalni vokal trem slovenskim predstavnikom na Evroviziji, nazadnje tudi z Majo Keuc. Feketija se je tako kot domala vsi člani skupine predstavila tudi kot solistka, posebej pa navdušila v duetu z Ninom Kozlevčarjem v skladbi Rosanna, priredbi skupine Toto, ki je posredno sokriva za uspeh Africe (v trenutku nastajanja prispevka ima slednja na spletni strani youtube 11.385.307 ogledov). In čeprav je skorajda nemogoče izpostavljati posameznikov, saj je ne nazadnje PJ najmočnejši prav, ko udarno in ritmično zazvenijo vsi glasovi, ne moremo mimo izjemnega vokala solistke Aleksandre Lamut v skladbi Joyfull Joyfull, še manj pa ne da bi omenili izjemen vložek beatboxerja Saša Vrabiča, ki je mnoge osupnil z veščino oponašanja zvokov. Iz njegovih ust smo slišali vse od bitja srca do šuma vinilne plošče v stiku z iglo gramofona.
Osupljiva je bila kajpada predvsem popolnost in preciznost izvedb ter ustvarjalnost aranžmajev, kakršen je Kozlevčarjev za Africo, ki je bila s svojo uvodno nevihto izpod rok pevcev tudi v Kopru eden vrhuncev. Občinstvo so prevzele tudi uvodna Jump (Van Hallen), True Colors (Cindy Lauper), in tudi ena novejših, skorajda newagerska Karlssonova Gøta. Med novostmi je v dodatku presenetila šele drugič premierno izvajana vokalna priredba pop uspešnice Lady Gaga in Beyonce Telephone, kjer uvodoma ženski glasovi s skandiranjem prepoznavnega ”e-e-e-e-e” domiselno priklicujejo v spomin Gagino barvo glasu. Izbiro uspešnice znane dive najbrž pogojuje želja po prodoru v ZDA, kjer se jim že odpirajo vrata, a dejstvo je, da Lady Gaga ni nikoli zvenela tako očarljivo. Kakor sta očarljiva tudi strast in zadovoljstvo pevk in pevcev, ko se brezpogojno predajajo raznolikemu naboru skladb z repertoarja. Po skoku v sodobno glasbeno produkcijo z Gago je namreč skupina po uri in pol nastopa prestopila glasbeno dimenzijo in Taverno obnorela s tako imenovanim Avsenikovim Medleyem. Pričakovano. In zasluženo. Ne nazadnje tudi Avsenikova Golica v vokalni izvedbi PJ zveni tako, kot ni nikoli poprej. Preprosto ekstatično.
Da bi pa lahko govorili tudi o vokalnem orgazmu, bi se glasbi moralo bistveno bolj prepustiti tudi občinstvo, ki je svoje navdušenje sicer izražalo z bučnim ploskanjem, pevski in plesni užitek (!) pa “vuajersko” prepuščalo nastopajočim. Škoda.
MAJA PERTIČ GOMBAČ