Pesem upanja
“Vsi, ki smo tu vemo, da te vrednote ne bodo nikoli pozabljene, bodo nenehno zimzelene in ni lepšega od zavedanja, da lahko s pesmijo in z lastnim prepričanjem te vrednote vodimo dalje,” je po predvajanju filma Pesem upora v izolskem letnem kinu Arrigoni zatrdil režiser Andraž Pöschl. Kdor je nato prisluhnil ženskemu pevskemu zboru Kombinat, je lahko le soglašal.
IZOLA> Nova sezona Letnega kina Arrigoni v organizaciji Artkina Odeon se je začela glasno, navdušujoče in navdihujoče, saj je minulo soboto, na predvečer nekdanjega dneva borca oprto filmsko prizorišče zaznamovala pesem upora. Na filmskem platnu in kasneje na odru, saj je projekciji dokumentarnega filma Pesem upora (RTV Slovenija, 2009) sledil še koncert ženskega pevskega zbora Kombinat, ki prepeva pesmi upora z vsega sveta.
Z Andražem Pöschlom, režiserjem filma, ki ga je sklenilo petje himne Vstala Primorska, se je pred koncertom pogovarjal voditelj Mitja Tretjak.
“Je eno redkih mojih del, ki bi ga lahko gledal iz leta v leto, a ne zaradi mojega dela, temveč energije, ki je v njem zaobjeta,” je uvodoma priznal režiser. Zamisel za film je namreč vzklila tako, da je razmišljal o usodi temeljnih vrednot, kot so ljubezen, bratstvo, tovarištvo, svoboda, domovina - ko je to pojasnjeval je občinstvo spontano zaploskalo - kar se je prepletlo s 65-letnico ustanovitve Partizanskega pevskega zbora iz Ljubljane, z bližajočo obletnico Tržaškega partizanskega pevskega zbora Pinko Tomažič, vse to pa je sovpadlo tudi z ustanovitvijo garažnega pevskega zbora Kombinat.
Partizanska pesem je pesem upora
Tako v ljubljanskem kot v tržaškem partizanskem zboru so k sodelovanju pri filmskem projektu povabili po enega od “agitatorjev”, ki sta najdlje pri zboru; v Ljubljani Toneta Lovca, v Trstu pa Mirana Batiča: “Zanimala so nas njihova občutja, čustva in ne nazadnje vztrajnost. In na koncu smo prišli do zaključka, da partizanska pesem je pesem upora in da tu ni potrebe po ločnicah. Tako kot v tistem trenutku, ko so se slepi ali kako drugače pohabljeni vojni invalidi zavedli, da se lahko z glasom, pesmijo in melodiko nekaj prispeva k takšni ali drugačni borbi, tako tudi zdaj vsi vemo, da je borba proti vsem potrošniškim in človeka razgrajajočim občutjem še kako potrebna, zato je pohvalno, da so še danes ljudje, ki se zavedajo dejstva, da je mogoče tudi samo z glasom in pesmijo marsikaj narediti.”
Kot je ugotavljal Tretjak obstajata vsaj dve zborovski struji: ena, ki je kot v primeru Tržaškega partizanskega pevskega zbora Pinko Tomažič vezana na tradicijo in sporočilo NOB, in druga, v katero sodijo Kombinatke, ki je bolj predana aktualnosti sporočila. Struji pa se medsebojno ne izključujeta. Kvečjemu dopolnjujeta.
“Pesem upora moramo peti še naprej ali jo vsaj poslušati. Zato sem zelo vesel, da se prenos te zgodbe prepleta medgeneracijsko, že več kot 65 let v ljubljanskem Partizanskem pevskem zboru in 40 let v Tržaškem partizanskem pevskem zboru Pinko Tomažič. In ne nazadnje želim praznovanja podobnih obletnic tudi precej mlajšim Kombinatkam,” je svoje prepričanje v majici pevskega zbora Kombinat prostodušno razgalil režiser, ki je med drugim te dni postal novi odgovorni urednik kulturnih in umetniških programov nacionalne televizije.
Sovražnik je nepoštenje
Nekdaj je bilo vezivo, ki je povezovalo pevce in druge v uporu, tako imenovani skupni sovražnik Kdo je naš sovražnik danes? “Naš edini sovražnik je nepoštenje, naš edini zaveznik je srčni up.”
In ogromne količine srčnega upa je na oder s seboj prinesel ženski pevski zbor Kombinat pod vodstvom zborovodkinje Mateje Mavri, ki je od svoje ustanovitve pred tremi leti na dan upora proti okupatorju postal glasnik upanja v boljšo, pravičnejšo, solidarnejšo in humanejšo družbo. Tudi v Izoli so dekleta na svojem sklepnem koncertu sezone predstavile nabor bodrilnih, uporniških in upajočih skladb, od Belle ciao, Puntarske, Dime, donde vas morena (Na oknu glej) do Ženske himne, Vstajenja Primorske, El Pueblo Unido, Hej brigade in Internacionale. Posebej velja povdariti nastop kombinatke in kantavtorice Ksenije Jus, sicer tudi avtorice uvodne Pesmi upora, ki je ponudila tudi izjemno interpretacijo svoje pesmi Čisto pravi, čisto plavi, in Draga Misleja- Mefa, ki je ob svoji Svobodi z zborom zapel The Abraham Lincoln Brigade. Ne moremo pa niti mimo navdihujočega povezovanja Maksimiljane Ipavec, kombinatke in sodelavke Primorskih novic, ki predstavlja zgodovinski okvir skladb in med poslušalci vzbuja občutek, da je z njimi tudi naš vsakdan lahko prežet z upanjem in prepričanjem, da je pravičnejša družba mogoča. A ne brez boja zanjo.
MAJA PERTIČ GOMBAČ
