Pesem dviguje krilo in se lesketa kot zlato
Oba sta živahna in zgovorna, misli kar žuborijo iz njunih ust, a med pisanjem tako Brika kakor Tržačan skrbno pazita, katero besedo položita v kateri verz. Petra Koršič in Marko Kravos sta med petkovim druženjem v novi izolski knjigarni Mladinske knjige predstavila čisto sveži pesniški zbirki.
IZOLA > Petra Koršič, rojena v Brdih, je literarni javnosti znana kot kritičarka, urednica in moderatorka literarnih druženj, kakršno je bilo tudi izolsko, na katerem pa je nastopila kot gostja. Predstavila je svojo prvo knjigo pesmi, ustrezno izdano v zbirki Prvenci pri Mladinski knjigi. “Njene pesmi so tehten, premišljen, oblikovno in vsebinsko izredno barvit in bogat, predvsem pa presunljivo iskren dialog s svetovno in domačo poezijo ter v sodobnem pesništvu redko slišan dvogovor med jaz in ti,” je zbirki na knjižnem hrbtu v popotnico zapisala Ignacija J. Fridl.
Verze, ki so v letih 1996-2016 nastajali v Ljubljani, Brdih in Parizu, je Petra Koršič posvetila najrazličnejšim kolegom, od Ade Škerl in Tomaža Šalamuna do Taje Kramberger in Nicka Cava. Zbirko je poimenovala Furlanka je dvignila krilo - v naslov je dala ljudsko reklo, med Brici enako italijanskemu “rosso di sera bel tempo si spera”, s katerim so napovedovali lepo vreme.
“Bolj kakor sam rek o vremenski napovedi me je zanimalo, kako je nekoč nekdo, neki kmet, moj prednik, zrl proti zahodu in bil tako nemočen, kakor smo mi, ko si kljub vsemu napredku znanosti ne znamo pojasniti, s čim imamo opravka,” je pesnica pojasnila med izolskim pogovorom z novinarko Radia Koper Nevo Zajc. “Želela bi si - tako pri drugih kakor pri sebi - bolj ponižnega odnosa do vsega velikega okrog nas, do narave, ki je veliko večja od človeka. V trenutku ozaveščenja sem se spomnila, česa vsega me je naučil nono, po katerem imam priimek. Včasih je rekel: aha, Furlanka je dvignila krilo! Zaznal je torej spremembo vremena, kar je bilo zelo pomembno in je za pridelek še danes, v zbirki pa ima metaforični in simbolni pomen. Zamisel za naslov sem seveda dobila v Brdih, odkoder se odpira razgled proti Furlaniji.”
Stara ljudska modrost veje tudi iz naslova že sedemnajste pesniške zbirke Marka Kravosa Kot suho zlato. “Po eni strani iz naslova odzvanja rek 'molk je zlato'. Iz tišine se tu in tam oglašajo redke besede, ki nas jedrnato nagovarjajo. Po drugi strani pa je v ta naslov vtkan še pomislek, da bi morali v tem času, prepolnem hrupa, besede tehtati s karati, ne pa s kvintali,” je dejal pesnik, prevajalec in esejist iz Trsta.
Nove pesmi, zdaj pri Mladinski knjigi objavljene v zbirki Nova slovenska knjiga, je klesal zelo skrbno in disciplinirano: “Vsaka je šestvrstičnica, sestavljena iz treh dvovrstičnih kitic, in v vsakem od šestih razdelkov je po dvanajst pesmi. Nisem si dovolil gostobesednosti, h kateri sem kot Primorec nagnjen.”
Kratkih pesmi, polnih zgoščenih impresij narave, ni naslovil, ampak jim je na rep pripel ključno besedo, ki učinkuje kakor nekakšna rešitev uganke: Jež, Kos, Zarja, Žito, Lešnik, Med, S-lonček ... “Pesnik bralca ne usmerja z naslovom, ampak mu šele na koncu reče: pojdi pogledat, ali si vse prav prebral in razumel,” je pojasnil Kravos.
ANDRAŽ GOMBAČ
