Pesem pomaga in zdravi samo, če si jo poješ
Vlado Kreslin je prepričan, da glasba na poslušalca vpliva blagodejno in sprostilno. “A to ima le 20 odstotni učinek. Pesem zares pomaga in zdravi le, če si jo pojete,” je mož s črnim klobukom in tisto črno kitaro nagovoril koprsko občinstvo. Njegove besede so vzeli zares.
KOPER> Predsinočnjim v prepolnem Domu knjige pač ni bila običajna predstavitev knjige, pa tudi koncert ne. Bilo je prijateljsko srečanje, na katerem je iz vseh grl lezla pesem.
Vlado Kreslin je prišel v Dom knjige s Pesmarico. Zajetno knjigo, ki ji lahko rečemo skoraj monografija, je izdal pri hišni založbi Kreslin v začetku lanskega decembra, ko je obeležil dve desetletji svojih slovitih koncertov v Cankarjevem domu.
Nova Pesmarica, ki po avtorjevih besedah tehta dva kilograma, je nadgradnja prejšnje - tanjše in manjše. Nova namreč prinaša kar 84 besedil in notnih transkripcij Kreslinovih pesmi za kitaro in klavir, kitarske akorde, razkošne fotografije s koncertov, pa tudi Kreslinove izjave ter zapise o njegovem glasbenem ustvarjanju.
Seveda brez Vladove kitare ni šlo. Občinstvo, ki je željno vpijalo vsak verz in akord pesmi, ki jih Kreslin zaigral, je bilo sprva zadržano. No, pri Tisti črni kitari pa je bila zadrega že daleč proč. Pravzaprav - ta večer Vlado ni prišel brez svojih fantov iz Beltinške bande. Tudi tistih, ki so se, kot je dejal, spremenili v angele. Dogodivščine, ki jih je Kreslin doživel z bratoma Kociper, Miškom Baranjo in ostalimi dečki, ki jih je poetično ubesedil v knjigi Venci - Povest o Beltinški bandi, so res poglavje zase. A pravzaprav govorijo o tem, s čimer so tudi sicer prežete Kreslinove skladbe - o težko ubesedlji-vem ganotju. O nečem, kar oko zasluti v letu štorklje, o tistem, kar je preprosto kot ravnica na obzorju ter mirno in globoko kot tek Mure. No, tudi vsega tega nihče v Domu knjige ni ta večer videl, čutili pa s(m)o vsi.
MI
