Pesmi, njega dni “čislane od bravcov”
Idrijčan, duhovnik in pesnik Frančišek Svetličič (1814-1881) je na literarnem večeru osnovnošolcev vstal iz pozabe. V svojem času priljubljenega pesnika je v življenje, ob 200-letnici njegovega rojstva, obudil njihov učitelj, dr. Robert Jereb. Kakopak zato, da bi vsaj domačini vedeli za pero, ki je v svojem času sooblikovalo pomemben del literarne zgodovine.
IDRIJA > Pred stoletjema sloviti Idrijčan, duhovnik in pesnik Frančišek Svetličič, bi bržčas ostal v pozabi, če literarni navdušenec, tudi doktor literarnih znanosti - Robert Jereb - ne bi zavzeto preučeval širše in domače literarne zgodovine. Kot učitelj slovenščine na osnovni šoli je zanj najprej navdušil učence. Predstavitveni literarni večer so prepletli z njegovo, za današnji čas neobičajno, a všečno poezijo.
Pred desetletjem je Jereb med bralce vrnil prav tako pozabljenega Idrijčana Damirja Feigla (1879-1959), pisatelja humornih zgodb in prvega, na naših tleh omembe vrednega pisca znanstvene fantastike. Z znanstvenim simpozijem, ponatisom Humoresk, spominsko ploščo, filatelističnimi obeležji, je vsaj v rodnem kraju dobil mesto, ki si ga je pripisal.
Feigla, ki se še dandanes odlično bere, ne gre vzporejati s Svetličičem. Po slišanem na literarnem večeru pa ga tudi pozabiti ne gre. Duhovniku, ki je služboval po primorskih krajih in v Ljubljani, kjer je umrl v hiralnici, je beseda tekla pripovedno in izpovedno. Čeprav pod vplivom vzornika Prešerna, je snov na svojstven način zajemal iz zgodovine in znanih ljudskih pripovedi. Tako so iz mladih ust zazvenele Ukleti graščak, Erazem in ravbar, Na Mravljiškem vrhu, Slovenski junak ...
“Sodobniki so Svetličiču priznavali pristni pesniški dar in poudarjali, da so 'plodovi' in njegove 'Muze' dragoceni za našo književnost, čeprav bi danes marsikje oporekali njegovemu jeziku in nebrušenim verzom. Da si je za zgled vzel Prešerna, ki je bil tedaj priznan in cenjen le v ozkem krogu, zgovorno govori o Svetličičevem literarnem okusu in pesniškem idealu,” je v predstavitvi poudaril Jereb.
Iz učbenikov je Svetličič poniknil že pred stoletjem. V svojem času pa je veljal za prvega pesnika Kmetskih in rokodelskih novic. Urednik Janez Bleiweis se je sicer motil, ko mu je v pismu napisal, da je res pravi pesnik in “si nedvomno pridobite občno priznavanje.” Sam pa je z vabili, naj piše za časnik rekoč, “da imajo Vaše pesmi tako ceno in so tako čislane od bravcov, da Vas zmoremo zavolj pesniškega zapopadka in vnanje oblike Vaših pesem v pervo versto slovenskih pesnikov staviti,” ostal prepričan v njegovo veličino. Podobno visoko oceno so mu pripisali v leposlovni reviji Slovenski glasnik, a je z njeno ukinitvijo v javnosti utihnilo tudi Svetličičevo pero.
Pisal pa je do smrti in nekaj zadnjih pesmi je znova obudil literarni večer. Žal pred peščico poslušalcev. SAŠA DRAGOŠ