Pesmi ni brez ljubezni

POSTOJNA, PIVKA> Za njimi je kar nekaj uspehov: predsednik zbora Uroš Lutar pravi, da se v spominu Goldinarjev posebej blešči leto 2009. Takrat so osvojili dve zlati priznanji: enega so prinesli s tekmovanja Slovakia cantat, drugega pa s 4. Tekmovanja primorskih pevskih zborov in malih skupin, z lanskega tekmovanja Naša pesem pa so odšli bogatejši za bronasto plaketo.

>Pojemo, ker …

“ ... nas to veseli. Poleg tega pa je resnično lepo s pesmijo narediti veselje tudi drugim.”

> Katere pesmi so na vašem repertoarju?

“Repertoar načeloma izbira umetniški vodja, vendar smo tudi na tem področju uveljavili demokracijo, tako, da Dominik pri izboru upošteva naše mnenje. Če se v kakšni pesmi 'ne najdemo', jo zamenjamo s takšno, ki nam bolj leži. Na našem programu je veliko dalmatinskih in slovenskih narodnih. V zadnjih dveh sezonah smo začeli posegati tudi po zahtevnejših, bolj umetniških skladbah. Najraje pa prepevamo o ljubezni in vinu. Saj veste: enega brez drugega ni.”

> Kje največkrat pojete?

“Trenutno pod oknom. Veliko zborov največ nastopa v domačem okolju, sami pa največkrat pojemo v drugih krajih. V najboljših časih smo imeli tudi prek 30 nastopov na leto, kar je sicer res veliko, a vabila res s težkim srcem zavrnemo.”

> Kam ste doslej najdlje ponesli svojo pesem?

“Na Slovaško. Večja potovanja in turneje nas še čakajo.”

>Za dobro kondicijo zbora je najpomembnejše…

“... mokro grlo in resnost vseh članov. Ker nas je le devet, si ne moremo privoščiti špricanja vaj ali kakšnih podobnih neresnosti.”

> Obstaja kakšna pesem, ki ima za vaš zbor poseben pomen?

“Vsaka pesem je po svoje posebna, prav ob vsaki se utrne spomin na kakšen dogodek. Gotovo je ena najbolj prisrčnih Vse najlepše rožice, saj je ena prvih ljubezenskih, ki smo jo osvojili.”

>Kaj je največkrat slišati na vašem avtobusu, ko se odpravljate na nastop?

“Ker smo majhna skupina, se na pot največkrat odpravimo z avtomobili ali pa s kombijem. Slišati je marsikaj, velikokrat nanese beseda na to, ali kdo od pevcev pozna kakšno fajn punco, ki bi ji šli po koncertu zapet podoknico. Če je le mogoče, nas na nastope spremlja tudi harmonika, saj po koncertu zelo radi še malo zaplešemo.”

> Kako negujete svoje glasove?

“ Za tenorje je menda priporočljivo belo, za base pa rdeče vino, vsekakor pa grlo ne sme ostati suho. Seveda je treba pri tem imeti mero - sami to počnemo pod zdravniškim nadzorom, saj imamo v svojih vrstah tudi zdravnika. No, šalo na stran: nikoli, pa tudi če gre za petminutni program na vaški veselici, na oder ne stopimo ne da bi bili dobro upeti. To je osnovno pravilo, ki ga zagotovo poznajo vsi pevci.”

> Če bi bil vaš zbor film, kateri žanr bi gledali? Zakaj?

“Kdaj komedijo, kdaj pa tudi dramo ali tragedijo. Glede na to, koliko nastopov nam je uspelo izvesti ob tem, da imamo vaje le enkrat na teden, se kar malo muzamo. Trenutno pa nam ne gre preveč na smeh, saj se soočamo s kadrovskimi težavami, in zasedbe nikakor ne uspemo sestaviti tako, kot bi si želeli. Tolažimo se s tem, da je za vsako stvar potreben čas in da se bo ob naših naporih in prizadevanjih tudi to uredilo.”

> Svet brez pesmi bi bil …

“Tih in dolgočasen. Za nekoga, ki poje od malih nog, je kaj takega preprosto nepojmljivo. Če si vzgojen v pevskem duhu in če te pesem spremlja od otroštva naprej, brez nje ne moreš živeti. Tako kot nekateri ne morejo mimo določene sladice, pevec ne more brez pesmi.”

MI