Pesmi oznanjajo nov pogum ljudi

Oblikovno lepa in zanimiva knjiga mi je prišla v roke na univerzi za tretje življenjsko obdobje. Profesorica dr. Ana Kranjc nam jo je pokazala kot primer, kako lahko človek, ki mu je dovoljeno in dobi spodbudo od bližnjih, odpre svoje srce in pokaže okolici svoje najgloblje občutke. Kulturna vrednota narašča, če jo deliš z ljudmi, ni kot materialna, ki jo lahko ima le eden in se izčrpa.

V pesniški zbirki je objavljeno približno 220 pesmi dvajsetih pesnikov (16 iz Budanj in 4 iz Dolge Poljane). Vse pesmi so lepe, vse so doživete, vse izražajo globoka čustva in vse govorijo o dobrih ljudeh. Naslednja pesem, recimo, zadene bistvo celotne knjige:

“Tam nekje

med vsakdanjimi frazami

in običajnimi stavki

je tudi moj verz.

Nič posebnega, kot vedno.

Kot vse.

Tam nekje je tudi moje srce.

Zate, kot vedno.

Kot vse.”

Pesmi odražajo življenja posameznikov pa tudi njihovo zlitje z okoljem, v katerem živijo. Vsebine so zelo različne, dotaknejo se življenja in smrti, ljubezni in vere, poklonjene so materam in očetom, napisane ob raznih priložnostih praznovanja; v zbirki pa imajo svoje mesto tudi domači kužki in mucki. Verzi se dotaknejo prav vseh živečih v Budanjah; posebno lepa je pesem, ki jo vnuk nameni svoji stari mami. V zbirki bo med drugim za vedno ostalo zapisano tudi to, da so Budanje znane po starodavnem izdelovanju metlic iz beke in sirke in da se vaščanom po starem izročilu reče Metličarji.

Knjiga je pomembna znanilka nastajajočega novega sveta. Vas v gornji Vipavski dolini od Avžlaka do Loga, kjer živijo ljudje s toliko pesniške žilice in svoj priljubljeni kraj predstavijo s svojo poezijo, je namreč dobra priča, kako naj pridemo iz krize. Knjiga podaja odgovor - z novimi vrednotami. Je namreč optimistična, pogumna in človeška. Pravo nasprotje razpadajočemu svetu diktature kapitala in dobička za ceno človeških življenj. Zbirka dokazuje, da jemljejo ljudje prihodnost v svoje roke, ob tem pa je tudi pomembna kulturna dediščina za potomce.

Ob prebiranju sem pomislila, da zbirke ne bi bilo, če se ne bi nekdo potrudil, vse to zbral in uredil v knjigo. Kar nekaj ustvarjalcev poleg zbiratelja Ivana Krašna je še moralo biti, da je nastala.

Naslovnica, ki jo je oblikoval osnovnošolec Leon Kobol,je privlačna in v pesmih pojasnjena, saj so na njej opevana cerkev v Logu, pečina Sončnica pod Kovkom, od koder se vidi celotna Vipavska dolina in pa simboličen cvet prelepe sončnice, ki ima listke popisane z imeni vseh 20 avtorjev pesmi. Gre za vzoren primer medgeneracijskega sodelovanja. Pomen daje vsem vaščanom.

Pa sem si zamislila, kako bi bilo, če bi taka pobuda zajela vse vasi in mesta v Sloveniji. Kako bi bilo zanimivo, če bi se vsak slovenski kraj predstavil z drobno zbirko pesmi. Predvsem pesmi ne bi smeli ocenjevati ali celo nagrajevati, na mestu bi bil zgolj poziv, da pesniki izvlečejo svoje pesmi iz zaprašenih predalov. Kakšen zanimiv projekt bi to bil! Koliko optimizma bi vlil za prihodnost!

Na koncu pozorno prebrane knjige sem sklenila, da obiščem Budanje in Dolgo Poljano, se povzpnem na Sončnico in Kovk, obiščem cerkvico v Logu in povprašam za gostilno ali kmetijo odprtih vrat in vinarja Benedikta Kobala, kjer bom ob kozarčku vinca in marelične marmelade na domačem kruhu lahko poklepetala z domačini. Podobne namene ima tudi vsa skupina našega študijskega krožka. Mogoče se mi bo še kdo pridružil, če bo tole moje mnenje objavljeno v Primorskih novicah.

Ali dovolj cenimo ljudi? Dovolj cenimo zaklade, ki jih imamo?

LJUBA PREZELJ, Ljubljana