Pesmi v ritmu valovanja morja
Marko Matičetov (1984) zna svoje pesmi na pamet. In interpretira jih odločno, goreče. Njegova četrta zbirka, naslovljena Na tleh je nastalo morje (Medium, zbirka Archivium Petronius) je nastala po več letih zatišja, ko se pesmi niso oglašale. Nato so zašumele v ritmu morja, da bi z verzi objele in se osvobodile od časa, ki je minil.
PIRAN > Po treh zbirkah in prevodih v portugalščino (Brazilija/Brasil, 2016) in srbščino (Srce u pesku Kopakabane: izabrane pesme, 2017) je Marko Matičetov, magister politologije ter knjižničar v domači Luciji prekinil pesniški molk. “Zgodilo se je podobno, kot pri moji prvi pesmi, ki sem jo napisal pred več kot 15 leti. Zbudil sem se in začutil potrebo, da napišem pesem,” pravi pesnik, ki se pred vsako novo pesmijo počuti, kot bi bila prva.
Je tako tudi z novo zbirko?Pred našim štetjem.
Nismo šteli časa mi.
(Ampak Maji.)
Ura je bilo sonce.
(In luna.)
Pa so se ušteli.
(Da se bo svet končal.)
Nič se ne konča.
(Niti ljubezen.)
Iz zbirke Na tleh je nastalo morje
“Pred vsako novo zbirko se počutim, kot bi se znašel na začetku. Vedno poskušam, tako v slogu kot v tematiki pesmi, izumiti nekaj novega, kar doslej še ni bilo napisano, zato je včasih potrebno zatišje, da nastane nekaj izvirnega. Včasih pride v tem času do nekih manjših poskusov pesnjenja, ki pa se ne morejo oblikovati v pravo pesem. Samo tiste pesmi, ki zares uspejo, smatram za prave in jih potem želim izdati v knjigi.”
Kdaj pa začutite, da je pesem uspela? Zdi se, da pesmi ne nastajajo v Šalamunskih izbruhih, temveč jih do popolnosti tešete.“To je takrat, ko mi je pesem tako všeč, da se je želim naučiti na pamet in me vedno znova vabi oziroma kar sili k branju. Soglašam z vami, imam drugačen pristop k pesnjenju, ki bi se ga boljše opisalo s tesanjem, klesanjem in premišljevanjem, kot z gostobesednimi izbruhi.”
Postajate vse bolj samosvoje redkobesedni, kot je zapisal pesnik Marko Kravos. Pesmi so iz zbirke v zbirko vse bolj izčiščene. Tudi krajše. Za kakšen proces gre?“Za tek iz sebe, za svojo lastno osvoboditev, je torej potrebno imeti nekoga. Če skušaš to storiti sam, se ponavadi kaj hitro vrneš vase in spet melješ po sebi.”
“Proces je spontan. Tako kot sem spontano pisal vse bolj kratke pesmi, od zbirke Boš videl (2009) pa do Na tleh je nastalo morje (2018), tako sem začel v zadnjem letu pisati tudi nekoliko daljše pesmi, ker je bila to zame edina možna pot, da spet povem nekaj novega. Ko svoj pesniški izraz priženem do skrajnosti, ga moram osvežiti z novim, da je bolj zanimivo tako zame, kakor tudi za bralce.”
Posebej zanimiva je oblika. Vsak drugi verz objemata oklepaja. Struktura pesmi spominja na valovanje morja, kot v spremni besedi piše Anja Mugerli. Kako se je rodilo to valovanje?“Prva pesem v zbirki z istoimenskim naslovom Na tleh je nastalo morje je bila napisana z oklepaji. Naj jo citiram: Na tleh je nastalo morje./ Nad tlemi./ (Tako visoko.)/ Pod nebom./ (Tako globoko.)/ Iz morja./ (Sva prišla.)/ Na kopnem./ (Sva.) Kot vidite, vsak drugi verz pojasnjuje prvega, zato je v oklepaju. Hkrati pa vizualno oklepaji spominjajo na morske valove, in tudi sam ritem pesmi se mi zdi podoben valovanju morja. Ko sem napisal to pesem, sem si zadal nalogo, da bi bile vse pesmi napisane v tem slogu. Na koncu mi je to pri vseh štiridesetih tudi uspelo, čeprav prevladujoča tematika v pesmih ni morska. Morski je samo ritem.”
Edini izven tega ritma valovanja je naslov, ki je že sam po sebi prvi verz. Če te naslove povežemo, nastane nova pesem. Ki pa ima v prvem in zadnjem verzu morje. Vendar kakor pravite, morje ni tema. Zbirka je najbrž vaša najintimnejša. Kako se počutite po izidu pesmi, ki so, kakor pišete, “vaše življenje”?“Je moje življenje, ki pa je ujeto v čas. Ta čas živi samo še v teh pesmih. Moje življenje je šlo naprej in se je s pesmimi osvobodilo od tistega časa. To mislim, da je tudi eden izmed glavnih smislov umetnosti.”
Kot nekakšna katarza? Bralec zlahka razbere prebolevanje, predelovanje nekdanje dvojine. Če se malce poigram s s pesmijo Teči - ste z novo zbirko stekli od sebe k sebi?“Katarza je dober izraz za to. Želel sem steči iz sebe, pa je to težko. Steči./ (Iz sebe.)/ Z nekom./ (Je lažje.)/ Kot sam./ (Od sebe.). Pravim v tej pesmi. Za tek iz sebe, za svojo lastno osvoboditev, je torej potrebno imeti nekoga. Če skušaš to storiti sam, se ponavadi kaj hitro vrneš vase in spet melješ po sebi.”
Za konec: Brazilija je dolga leta vaša ljubezen, tudi vir navdiha. Posvetili ste ji nenazadnje tudi zbirko. Pesmi ste prepesnili v portugalščino. Tokrat so pogostejše omembe Mehike.“Mehika mi je s svojim izjemnim kulturnim bogastvom omogočila, da sem dobil novo snov za pesnjenje. V brazilskih pesmih živim v trenutku pesnjenja, obdan s peščenimi plažami, mestnim vrvežem Ria de Janeira, in naravnimi lepotami Amazonije in še česa, v mehiških pesmih pa se oziram tudi v azteško in majevsko preteklost, ki ji zoperstavim našo in svojo sedanjost. Je pa tako, da očitno v pesmih ne morem ostati - in prav je tako - pri eni in isti destinaciji. V novih, še neobjavljenih pesmih sem odkril novo in mi je ni bilo treba iti nikamor iskat. Pesmi se namreč dogajajo doma na Primorskem. Če kdo še ne ve, sem tudi velik patriot in še večji lokalpatriot.”