Pesnik ljubezni in življenja

PONIKVE, LJUBLJANA > “Pesnik in akademik Ciril Zlobec je imel dolgo in srečno pesniško življenje,” pravi urednica pri Mladinski knjigi Nela Malečkar. “Z leti je njegova priljubljenost med bralci le naraščala in dosegla kulminacijo z zadnjo antologijsko knjigo Ljubezen - čudež duše in telesa, ki je v več ponatisih izšla v nakladi 10.000 izvodov. To ga je osrečevalo in držalo nad gladino ob hudih življenjskih preizkušnjah.”

Zlobec je poeziji pripisoval tudi terapevtske učinke, poudarja urednica: “In nam z njo vedno znova dopovedoval, da razlogi za življenje so. Zdi se, da se z odhodom še zadnjega viteza znamenite pesniške četverice končuje neko obdobje, ki ga je sooblikovala njegova generacija s partizanstvom, idealizmom, pesniškim intimizmom, angažirano držo in tovarištvom.”

10.000

izvodov

je dosedanja naklada Zlobčeve zbirke Ljubezen - čudež duše in telesa (2015)

Partizan in poet

Ciril Zlobec se je v Ponikvah na Krasu rodil kot najmlajši med sedmimi otroki kmečko-delavske družine. V Ponikvah je obiskoval italijansko osnovno šolo in v Gorici opravil prvo gimnazijo. Nadaljeval je v semenišču v Kopru, iz katerega so ga izključili, ko so odkrili, da piše pesmi v prepovedani slovenščini in ureja ilegalno glasilo. Pri 17 letih so ga konfinirali v Abruzzo, po kapitulaciji Italije pa se je vrnil domov in šel v partizane. Konec vojne je dočakal kot borec IX. korpusa v Trstu, zatem pa je vpisal študij slavistike v Ljubljani in leta 1953 diplomiral. Istega leta je z mlajšimi prijatelji Tonetom Pavčkom, Janezom Menartom in Kajetanom Kovičem v zbirki Feniks pri Slovenskem knjižnem zavodu v Ljubljani objavil drobno knjižico velikanskega pomena: v prelomnih Pesmih štirih so štirje poeti svoj krhki intimizem zoperstavili tedaj zapovedani kolektivistični, “kramparski” književnosti.

“Knjiga je bila takrat redkost. Danes letno izide tristo pesniških zbirk, leta 1953 pa so samo tri: poleg naše še zbirki Maričke Žnidaršič in Branka Žužka,” se je Zlobec ob 60-letnici zbirke spominjal v pogovoru za naš časopis.

Že v Pesmih štirih se je Zlobec uveljavil kot pesnik ljubezni, ki jo je še bolj opeval v poznejših samostojnih zbirkah Pobeglo otroštvo, Ljubezen, Pesmi jeze in ljubezni, Čudovita pustolovščina, Najina oaza, Ljubezen dvoedina ... Pesnil je še o ranjenem otroštvu, obkoljenem z vojno, o osamljenosti, tesnobi v nasilnem svetu, o slovenstvu, smrti hčerke Varje in sina Jaše pa sta v njem zbudili presunljive stihe o bolečini in življenjski sili.

K sožitju s sosedi in medsebojnemu poznavanju je prispeval kot prevajalec iz italijanščine ter hrvaščine in srbščine, večkrat se je izkazal tudi kot most med pesniškimi tradicionalisti iz svoje generacije in naslednjim rodom modernistov, ki jih ni zavračal: “Za slovensko poezijo je dobro, da je za nami prišla tako kakovostna generacija, ki je prinesla novo dimenzijo in potrdila, da je prav poezija tisti del slovenske literature, ki se najprej odzove.”

Napisal je tudi prozni avtobiografski pripovedi Moj brat svetnik (1970) in Spomin kot zgodba (1998), angažirane zapise pa je leta 1992 združil pod naslovom, ki se je povzdignil v že kar ponarodel aforizem: Lepo je biti Slovenec, ni pa lahko.

Deloval je kot novinar pri Ljudski pravici, Delu in na RTV, bil je predsednik založniškega sveta pri Lipi v Kopru in nekaj časa pri Državni založbi Slovenije. Vstopil je tudi v politiko, bil podpredsednik Socialistične zveze delovnega ljudstva in v letih 1990-1992 član predsedstva Republike Slovenije. Predsedoval je Zvezi pisateljev Jugoslavije (1985-1986) ter bil dolgoletni glavni in odgovorni urednik Sodobnosti (1969-1999), z Jankom Kosom pa je urejal tudi literarno revijo Beseda (1952-1957).

Prejel je več nagrad, med njimi Prešernovo in zlati znak svobode, bil je tudi častni doktor Univerze na Primorskem.

Radost med trni

“Odšel je prijatelj Čiro,” je pesnik Miroslav Košuta včeraj žalostno prikimal v prepolnem koprskem Domu knjige, kjer je dopoldne gostoval pisatelj Boris Pahor, ki bo jutri dopolnil 105 let. Po izteku uradnega programa smo Košuto prosili za nekaj spominov in misli o pesniškem kolegu in kraškem rojaku Zlobcu. “V šestih desetletjih sva se zelo spoprijateljila. Začelo se je z mojo oceno Zlobčeve prve samostojne zbirke Pobeglo otroštvo iz leta 1957. Zanimivo je, da je moja ocena izšla v drugi številki Pahorjeve revije Zaliv. Zlobca pa sem osebno zatem spoznal v Ljubljani, tam so me vzeli v imenitno družbo,” se spominja Košuta. “Najini družini sta se spoprijateljili. Bila sva Kraševca v Ljubljani, še bolj pa naju je zbližala usoda, saj sva oba izgubila sina, on pa za povrh še hčer. Nazadnje sem ga poklical pred petimi, šestimi dnevi, ker me je zanimalo, kako se je izšla operacija njegove žene Veronike. A po telefonu sem slišal, da je zelo šibek ...”

Močne pa ostajajo besede tega kraško trdnega in trmastega, bistrega, pokončnega in družbeno kritičnega Primorca. “Ni življenja brez trnja, a človek v življenju najde tudi radost. Ena od radosti je tista, ki ji pravim ljubezen dvoedina,” je Zlobec za naš časopis dejal ob izidu knjige Trn ali radost v srcu? leta 2012. “Ko sem izgubil svoja otroka, se je ob ljubezni dvoedini v moji poeziji izoblikovala še bolečina dvoedina. Ne, naše življenje ni enoznačno, znotraj njega soobstajajo različnosti. Tega bi se morali bolj zavedati, sicer se problem razširi: celotna civilizacija danes perverzno deluje po zakonih svobodnega trga, ki prinaša absolutno nadvlado močnih, prevlado denarja nad delom. Denar je sveta vladar kot še nikoli. V taki družbi se mora človek toliko bolj boriti za svojo individualno radost. Ob tem mora vnaprej vedeti, da kljub še tako ugodnim življenjskim razmeram brez trnov ne bo šlo.”

Pesniški tovariši ob izidu Pesmi štirih leta 1953 (z leve): Janez Menart, Ciril Zlobec, Kajetan Kovič in Tone Pavček. Zlobec je bil najstarejši med njimi. Od včeraj kvartet življenje nadaljuje v - verzih.