Pesnik pesimizma in otožnosti

LJUBLJANA> Giacomo Leopardi (1798-1837) velja za najpomembnejšega italijanskega pesnika po Petrarci. “Samota je bila mati njegovih globokih misli, v samoti je premišljeval o sebi v odnosu do narave, o ljudeh, ki so del vsemirja, in o vsemirju samem. To so bili glavni motivi njegove lirike, ki je v svojem logičnem pomenu pesimizem in v svojem bistvu otožnost. Pesimizem je posledica vprašanj in ugank, s katerimi se je ukvarjal, otožnost pa je dih tiste samote, ki je obdajala pojočega poeta. Pesnik samotar je postavil svoj lastni jaz na sredino svojega dela - v silni želji (v svojih delih) darovati samega sebe; ne nazadnje se je poslužil lastne bolečine, lastnega obupa, da je z mojstrsko roko izoblikoval trajno podobo človeškega trpljenja,” avtorja predstavljajo v založbi Sanje.

Kot je na predstavitvi povedala prevajalka Marta Filli, se je je Leopradijeva poezija močno dotaknila že v osnovnošolskih klopeh: “Najverjetneje zato, ker sva gojila podobna čustva, in že v tisti mladostniški zagnanosti je v meni zorela odločitev, da njegova občutenja nekoč prevedem tudi v slovenski jezik. Po petintridesetih letih sem začutila, da je napočil ta čas in pričela sem s prevajanjem.” Po njeni oceni je v tem delu slovenskemu bralcu predstavljena najpomembnejša lirika, ki jo je ta italijanski “pesnik pesimizma in otožnosti” ustvaril od leta 1819 do 1836. Pesmi dopolnjuje še izbor pisem, ki jih je pesnik namenil očetu, prijateljem literatom ter ženskam, ki so zaznamovale njegovo življenje.

Soavtorica spremne besede Iva Vadnjal je na predstavitvi primerjala tragične podobnosti med Leopardijem in Simonom Gregorčičem ter pri tem dejala, da gre za dva velika, a nesrečna pesnika. Dr. Martina Ožbolt z oddelka za romanske jezike in književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani pa je izpostavila potrebo po kvalitetnih prevodih. Kljub temu, da je Leopardijeva poezija pri nas dostopna že v štirih zbirkah in v prevodih Cirila Zlobca ter Alojza Gradnika, meni, da je prevod Marte Filli dobrodošel. Prevod prvega bi po njenem mnenju namreč lahko označili kot klasičnega, drugega kot nekoliko zastarelega (kar se s prevodi pogosto dogaja), prevod Fillijeve pa je po mnenju Marte Ožbolt moderen. Pri tem je še posebej izpostavila pomen prevoda pesnikovih pisem, saj jih tokrat v slovenskem jeziku lahko beremo prvič. Tehnične podrobnosti nastanka knjige je pojasnil Žarko Rovšček, predstavitev knjige Pesmi in pisma pa je vodil Tomaž Pavšič.

ROBI ŠABEC