Pesnik se je končno razkril
Vsi, ki poznamo Janeza Škrlja iz Dolnjega Zemona, vemo za njegova različna področja ljubiteljskega delovanja. Da pa je tudi pesnik, in to avtor kar treh pesniških zbirk, je bilo za vse, ki so napolnili grajsko dvorano na Zemnu, prvovrstno presenečenje. “Skrivnostni” pesnik se je končno razkril, je bilo slišati med poslušalci.
DOLNJI ZEMON >Presenečenje pa ni bilo le za njegove številne znance in prijatelje, pač pa tudi za ožjo družino in celo ženo Jelko, je dejala Škrljeva hči Petra Skok, ki se je na predstavitvi pogovarjala z očetom in dvema sovaščankama, sloveni-stko Dragico Štemberger Maljevac in Marto Bratovič, avtorico pravljice v domačem narečju Sinko Martinko.
Že vabilo na prestavitev pesniške zbirke Obrazi v senci je bilo po svoje dvoumno. Kot avtor je na naslovnici knjige podpisan Harrija Zenajevic, na zadnji strani pa upodobljen Janez Škrlj ob starih vhodnih vratih. Ravno stara vrata so njegova velika ljubezen, saj hodi po Sloveniji s fotoaparatom, v objektiv katerega jih je doslej ujel več kot 500. Lesar po stroki je ostal lesu zapisan tudi z restavriranjem starih vrat in z izdelavo ptičjih krmilnic, podarjenih šolarjem.
Da je bil v dveh mandatih predsednik KS Dolnji Zemon, v mladih letih pa ljubiteljski gledališki igralec, član domačega KD Grad, se ve. Od kdaj pa je pesnik, ki ima za seboj kar tri zbirke izdane v samozaložbi v zelo skromni nakladi? Prvo zbirko Logična nelogičnost je izdal 2010, drugo, Svetloba v temi 2012 tretjo, Obrazi v senci, pa letos. Kot je na predstavitvi dejala Dragica Štembergar Maljevac, je Škrlj v 20 letih pesnikovanja napisal več kot 400 pesmi.
Izziv za prvo pesem je dobil v Zagrebu pred 20 leti, kjer je srečal nekega klošarja. Zanimiva je tudi pripoved, od kod tak psevdonim. “Na sejmu v Celju sem spoznal nekega Afričana in od njega zvedel, da v njegovem jeziku pomeni harria kamen in ker je moj priimek Škrlj izpeljanka iz kamnite škrli, sem si omisli svoje ime. Potem pa sem osebno ime Janez obrnil narobe, dodale še črke “evic” in tako je nastal priimek Zenajevic,” je v šali razkril skrivnostni psevdonim.
Janez je zelo human človek, saj je vrsto let prijateljeval z znanim, žal pokojnim, slepim Bistričanom Francem Pavlovcem in se tako navezal na njegov in na svet slepih. Ravno zato ves izkupiček od prodaje knjig namenja Zvezi slepih in slabovidnih ter Aninemu skladu. V Ljubljani pa je nekaj izvodov zbirke podaril Kraljem ulice, naj jo prodajo in kaj iztržijo.
V prvem eseju o Škrljevem pesniškem ustvarjanju je Dragica Štemberger Maljevac med drugim zapisala: “Janezove pesmi s svojimi podobami in sporočili niso omejene, dotikajo se človekove majhnosti v razsežnosti vesolja, se najdejo v času in nečasu, v prostoru in izven njega, sežejo v srce in dajo misliti; njihov namen ni dajati odgovorov, ampak v iskanju odgovorov nakazovati možnosti.” Oziroma z avtorjevimi besedami: “V obliki senc, ki skrivajo bistvo, dati le meglene odgovore na zastavljena vprašanja.”
Druga sogovornica na predstavitvi, Marta Bratovič, je dejala, da je bila prva, ki ji je Janez povedal, da piše pesmi. “Ko sem jih brala, sem spoznala, da zna zadeti bistvo v zelo različnih vsebinah svoje poezije,” je povedala.
Na odmevni predstavitvi tretje Škrljeve pesniške zbirke (vse tri bo predstavil v Knjižnici Makse Samsa v Ilirski Bistrici) sta nekaj njegovih pesmi prebrala Ana Čeligoj in Primož Rojc, lep kulturni večer pa je popestril nastop cerkvenega MePZ Zvon pod vodstvom Damjane Kinkela.
TOMO ŠAJN
