Pesniki Gašper Malej, Miljana Cunta in Andrej Medved o letu 2010
Pesniki Andrej Medved, Miljana Cunta in Gašper Malej so vsak po svoje zaznamovali leto, ki nezadržno odteka. Prvi je za pesniško zbirko Razlagalec sanj (Apokalipsa) prejel Veronikino nagrado, ob njej pa izdal še šest različnih literarnih del, Cunta je bila za pesniški prvenec Za pol neba (Študentska založba, Beletrina) nominirana za Jenkovo nagrado, Gašper Malej pa je svojo drugo zbirko Rezi v zlatem (Center za slovensko književnost, zbirka Aleph) celo postavil na oder v projektu BS-LP: Biti svoj lasten prevod.
>Po čem se boste kot literat spominjali leta, v katerem je bila Ljubljana svetovna prestolnica knjige? Je za slovensko knjigo kaj zdaj drugače?
Andrej Medved: “Ljubljana je na neki način daleč od Kopra in prav gotovo so tam prednosti za književne ustvarjalce. Bil sem sicer povabljen k njihovemu projektu, ki je bil predstavljen v mestnem prometu. To je gotovo sijajna stvar, a razen tega, da so manjše število knjig prodajali ceneje, ni projekt imel nobenega vpliva na status knjige v slovenskem prostoru. Založbe morajo še vedno s sredstvi, ki jih dobijo od Javne agencije za knjigo, ustvarjati nezanemarljivo produkcijo, ki temelji na njihovih usmeritvah, v humanistiki, v prevodni literaturi, izvirni poeziji, esejistiki ... Ne kot založnik ne kot avtor ne čutim nikakršnih olajšav.”
Miljana Cunta: “Leto prestolnice knjige je za knjigo vsestransko ploden čas. Dobro se mi zdi, da je vsaka od obstoječih pobud po svojih zmožnostih izkoristila ta kontekst in še nadgradila svoje delovanje. Odmevna je bila denimo knjižna akcija Knjiga za vsakogar, ki je potrdila ugibanje, da bi ljudje knjige bolj množično kupovali, če bi bile cenejše, čeprav so razumljivi tudi pomisleki knjigotržcev, da tovrstne pobude zavajajo kupce, saj so mogoče samo zaradi izdatne subvencije. Udeležila sem se številnih dogodkov, tudi po službeni dolžnosti, čisto intimno pa knjižne prireditve spremljam z mešanimi občutki, saj se s knjigami najraje družim čisto sama.”
Gašper Malej: “Težko rečem. V nepregledni množici dogodkov ob prestolnici knjige mi je bil v posebno zadoščenje večmedijski performans BS-LP: Biti svoj lastni prevod, ki je nastal po moji poeziji. Kot spodletela pa dojemam dva izmed tistih projektov, v katere so oblasti vložile največ energije in sredstev: akcijo 'knjig za tri evre' in nastanek štirinajstdnevnika Pogledi, ki služi zlasti utrjevanju neinventivnih paradigem provincialne kulturniške srenje. “
>Še nikoli ni bilo toliko poezije natisnjene in še nikoli ni bila manj brana. Kako obrniti krmilo?
Andrej Medved: “Krmila ne bo mogoče obrniti. Mislim, da na leto izide okrog 300 pesniških zbirk. A moram poudariti, da zadnje letine niso najbogatejše. Tako je bilo tudi v sedemdesetih, osemdesetih letih, ko je denimo založba Obzorja izdala v enem letu 17, celo 20 in več pesniških zbirk. Intenzivnost poetične žetve ni značilna samo za današnje obdobje. Vedno pa obstajajo avtorji - teh je po mojem prepričanju vse manj -, ki izdajajo vrhunsko poezijo. Po drugi strani nekateri kolegi mojih let tudi ne pišejo več, drugi pa pišejo manj kakovostno poezijo, kot so jo nekoč. Kriza generacije je očitna, so pa mlajši, predvsem okoli literarne revije Literatura in tamkajšnje edicije Prišleki, ki obetajo.”
Miljana Cunta: “Vsekakor drži, da je pot pesniške zbirke do bralcev vse hitrejša in lažja, nisem pa prepričana, da je bralcev poezije bistveno manj kot bralcev leposlovja in neleposlovja nasploh. Prej bi govorila o splošnemu upadu branja, k čemur svoje prispeva tudi čas, v katerem živimo in ki od nas zahteva usmerjanje energije navzven, v iskanje hitro opaznih učinkov. Obrniti krmilo te čezoceanke je kompleksen izziv, po mojem naj bi se začel pri vzgoji najmlajših in potrpežljivem spreminjanju prioritet pri odraslih.”
Gašper Malej: “Zadnje čase se je razpasla podmena, da je knjižna (ne le pesniška) produkcija preobilna; da bi bilo smotrno omejiti število založb in avtorjev, ki 'smejo' prejemati državna sredstva. Sam se, nasprotno, zavzemam za kar najširšo pluralnost poetik in njihovo enakovredno finančno ovrednotenje; edino to lahko prepreči brezskrupulozno uveljavljanje parcialnih interesov v imenu 'kakovosti'. Glede bralcev me pa ne skrbi preveč.”
> Pesnik Iztok Osojnik se je nedavno zavzel za angažirano poezijo, z besedami, da je treba biti sposoben pesniško odgovoriti na izzive vsakdana.
Andrej Medved: “Mislim, da je poezija lahko angažirana toliko, kolikor avtor sam vloži vanjo svoje poetske moči. Ona obstaja kot poezija in ne kot angažma. Obdobja Sartra in Camusa so minila, pa tudi onadva nista pisala angažirane literature, ampak sta se s političnim angažmajem ob pisanju ukvarjala. Politični angažma je bil značilen za generacijo okoli Nove revije in Društva pisateljev sredi osemdesetih let, ko je društvu predsedoval Rudi Šeligo. Želeli smo preobrniti, zrušiti državo, zato je imelo to smisel, danes v tej razdrobljeni politični ekonomiji, ki jo živimo, si angažma ne more zadati niti enotnega cilja. Angažma je možen tudi v poeziji. Taja Kramberger je v svojih zadnjih poezijah, ki še niso natisnjene, določila ta angažma, ki pa je bolj ironičen, kot afirmacija per negationem. Seveda lahko in je nujno, da literati odgovorimo na stanje, ki ga živimo, vendar brez velikega upanja na uspeh.”
Miljana Cunta: “Če vsakdan lahko razumemo tudi zelo osebno, intimno, potem se strinjam. So pa oblike angažiranosti stvar značaja. Ko po naravi zadržani človek glasno vpije o pravicah socialno ogroženih, izpade prejkone smešno. Lahko pa taisti človek izpriča svoje stališče na sebi lasten način - tudi ritem v pesmi je lahko nosilec angažmaja.”
Gašper Malej: “Vsakdanjost se mi zdi preveč neoprijemljiv pojem, da bi z njim lahko merili angažiranost pesniške govorice. Intervencije v realno, ki zadevajo zlasti vprašanja spola, moči in pisave, se v mojih pesmih prepletajo s priklicevanjem dimenzij, kot so sanjska, pravljična in fantastična, ki jih prevladujoči tok sodobne slovenske poezije spregleduje ali jim celo odreka transformativno moč.”
>V kateri pesmi zadnje zbirke ste bralcu najbolj odprli vrata v svoj svet?
Andrej Medved: “Morda je to druga letošnja pesniška zbirka Libija v celoti, ki je del mojega mediteranskega ciklusa. Ta ni samo poetičen v smislu moje poetike in metaforike, ampak odpira prostor bralcu, ki mu je blizu Mediteran.”
Miljana Cunta: “Vsako pesem vidim kot svoja vrata v svet, ki ima neskončno vhodov. Res pa je, da so nekatera vrata večja od drugih.”
Gašper Malej: “Izbrati eno samo pesem pomeni reducirati večplastje kontekstov, iz katerih izrašča celota Rezov v zlatem. Nehvaležna naloga! Če bi si dovolil biti pretenciozen, bi si nemara zaželel, da na bralstvo učinkujejo kot 'drobna gesta z močjo potresa. / prav tisto, kar je nepričakovano: / nedorečeno, komaj slišno. / kot urok, ki zareže v srce'.”
>Kako si pesnik predstavlja uspeh?
Andrej Medved: “Uspeh je, da nekdo reagira na tvojo poetiko. Uspeh je, če pesniški kolegi v njej vidijo presežek. Seveda je uspeh tudi, če imaš veliko bralcev. Pred dvema letoma sem stopil v koprsko knjižnico Srečka Vilharja, kjer na policah ni bilo moje poezije. Mislil sem, da je sploh ne nabavljajo. Ampak so mi pojasnili, da so vse knjige izposojene. Poezijo očitno berejo, tudi mojo. Bralec je gotovo pomemben, a ko pišeš, poezijo pišeš iz sebe in za sebe.”
Miljana Cunta: “Pesnik je najprej človek in kot človek želi biti sprejet. To pomeni, da želi, da se njegov glas sliši. Tajitev te želje po mojem izvira iz globoke ranjenosti v tej temeljni potrebi. Od tu naprej so možne številne variacije na temo brezbrižnosti in umika v slonokoščeni stolp, kot je recimo cinizem. Po drugi strani drži, da si mora ustvarjalec vseskozi prizadevati, da je v samem aktu ustvarjanja prost pričakovanj okolice. Zmožen mora biti dostojanstveno čuvati svoje stvaritve, tudi ko nimajo svojega mesta pod soncem. Včasih to traja več let, včasih vse življenje, kot potrjuje zgodovina. Uspeh po tej logiki je zmožnost nepreračunljivo slediti lastni viziji ne glede na izid, vendar ne da bi spotoma zanikali potrebo po sprejetosti.”
Gašper Malej: “Kot udejanjanje mnogoterih razsežnosti lastne ustvarjalne eksistence in spletanje globokih medčloveških vezi. Hlepenje po drugačnih, 'materialnih' dosežkih ali priznanjih je neplodna, marsikdaj celo nevarna iluzija.”
>Literarno delo, ki vas je v minulem letu najbolj pretreslo in ga priporočate?
Andrej Medved: “Med poezijo bi prav gotovo izpostavil zadnji dve zbirki Jureta Jakoba. Med filozofskimi pa Odpornost poezije Jeana-Luca Nancyja in Zadušene besede Sarah Kofman, izjemen teskt židovske družine, ki je posvečen Auschwitzu. Vse tekste, ki jih preferiram, ljubim, sem nanje navezan, prevedemo v ediciji Hyperion.”
Miljana Cunta: “Izpostavila bi dve nedavno prebrani knjigi. Najprej delo Alenke Rebula Globine, ki so nas rodile, ki odraslemu človeku na široko odpira vrata v pozabljeno otroško doživljanje, ko so se v naši duši zgodili odločilni osebnostni premiki. Drugo pa je stilistična mojstrovina Christopha Ransmayrja Poslednji svet, ki sledi Ovidovi poti v izgnanstvo s prepletanjem resničnih osebnosti in mitoloških likov iz njegovih Metamorfoz. Obe sta, vsaka zase, vredni našega časa.”
Gašper Malej: “Pierluigi Cappello je eden najpomembnejših sodobnih italijanskih pesnikov, ustvarja pa nedaleč stran od nas, v Furlaniji: za zbirko Mandate a dire all'imperatore je avgusta prejel najvidnejšo nacionalno pesniško nagrado Viareggio. Neitalijansko beročim je Cappellova subtilna lirika dostopna v knjigi Sile lêta, ki je v mojem prevodu (in ob dosedanji medijski prezrtosti) izšla pri založbi iša poezije, eni tistih neprivilegiranih založb (med katere sodijo tudi Center za slovensko književnost, Društvo 2000, Hyperion ...), ki vzdržujejo visoke profesionalne standarde in strežejo raznolikim bralskim okusom.”
MAJA PERTIČ
GOMBAČ
