Peter Mettler: “Kdor ni radoveden, je pasiven”

GORICA > “V več kot tridesetletni karieri je s svojim razumevanjem filmskega jezika brisal meje med žanri,” so zapisali v utemeljitvi nagrade. Za Petra Mettlerja, dodajajo, “je meja samo del celote, ki se sestavi vsakokrat, ko jo prečka”.

“Vzeli ste mi besede iz ust. Nisem vedel veliko o tem, kam prihajam, nisem poznal tukajšnje zgodovine in politike, dinamike meje. Po torkovi delavnici, masterclassu, pa mi je postalo jasno, da za ta prostor velja veliko stvari, o katerih najraje govorim. Veliko se posvečam spremembam perspektive. To je namreč del moje osebne zgodovine. Ker sem sin švicarskih priseljencev v Kanado, je dualnost od nekdaj v mojem življenju in vsebuje jo vso moje umetniško delo. To menjavanje perspektive torej, ki ti omogoča, da stvari vsakič vidiš na drugačen način, me zelo zanima.”

Peter Mettler te dni potuje po Sloveniji

Nagrajenca bodo danes ob 19. uri gostili v Špetru Slovenov. Na sporedu bo njegov film Petropolis iz leta 2009. Dve projekciji, Vzhodna avenija in Balifilm, bosta jutri na sporedu v tržaškem gledališču Miela. V nedeljo Mettler prihaja v Koper. Pogovor z režiserjem po ogledu njegovega zadnjega filma Poživaljenje bo ob 19. uri v Circolu. Mettler bo svoj festivalski krog zaključil v ponedeljek v Ljubljani, v Kinoteki in Kinodvoru.

“V veliki meri, da.”

“Film je čudovit, ker je čutni medij. Ko občinstvo sedi v kinu, sicer lahko spremlja igralce, ki se premikajo skozi zgodbo, skozi dramske zaplete, a hkrati spremlja dogajanje znotraj njih, vidi tako rekoč v njihove glave. Film z, denimo, ritmom kamere, kombinacijo med sliko in zvokom ustvarja čustveno vzdušje. Nas premika na področje sanj.”

Peter Mettler

filmski režiser

“Ne vem, ali izgubljamo sposobnost čudenja, vsekakor pa izgubljamo stik in odnos z naravo, z organskim svetom.”

Mož s kamero

“Morda ni pomembno za vsakega, zame pa je vsekakor bilo. Že takoj na začetku, ko sem med študijem ustvarjal svoje prve filme, sem sam skrbel za kamero. Kasneje so me drugi režiserji začeli spraševati, če bi prevzel to vlogo v njihovih filmih. To je bilo zanimivo in skozi sodelovanja sem se veliko naučil. Delo pa je krasno in bistveno za celoten proces. To, kar posname kamera, naredi film.”

“Vsekakor. Pobuda za film The Perfect Light (Popolna luč), ki je posvečen severnemu siju, je prišla od meteorologa Andreasa Zuesta. Skupna nama je bila ravno ta želja po iskanju čudes v naravi. Njegovo iskanje je morda nekoliko bolj znanstveno, čeprav do določene mere še vedno umetniško, moje pa filmsko. Ampak impulz je enak.”

“Zazdelo se mi je neverjetno, da bi bila lahko vojna v tej čudoviti pokrajini. In sem pomislil, da to ni bila le vojna med ljudmi, ampak tudi vojna proti naravi.”

“Zanimivo vprašanje. Internet je res poln čudes. Vsi vemo, kako je, ko vso noč deskamo po spletu, sledimo povezavam in se potapljamo v ta neverjetno obsežen svet podatkov in podob. Ampak v tej izkušnji je nekaj ozkega, nekaj hladno tehnološkega. Zato je najbrž bolj navada in zasvojenost kot čudenje. Tista fascinacija, ki jo doživiš, ko si nekaj dni zunaj in začneš res ceniti kompleksnost naravnega sveta. Ne vem, ali izgubljamo sposobnost čudenja, vsekakor pa izgubljamo stik in odnos z naravo, z organskim svetom.”

“Seveda. Na drugi strani pa: če hočemo, nas lahko ves čas za nekaj skrbi.”

“Pripeljal sem se iz Švice. Nisem imel časa, da bi se veliko pripravljal, ker sem tik pred tem priletel iz Bogote. Peljal sem se, sledil Googlovemu zemljevidu, gledal na avtokarto. Videl sem privlačno zeleno območje in razmišljal, da bi moral tja. In nenadoma sem bil sredi Dolomitov. Med temi neverjetnimi zašiljenimi vrhovi. Res je impresivno. Potem pa sem začel videvati vojne spomenike in brati spominske table. Zazdelo se mi je neverjetno, da bi bila lahko vojna v tej čudoviti pokrajini. In sem pomislil, da to ni bila le vojna med ljudmi, ampak tudi vojna proti naravi. To je bil močan vtis.”

“Tako je. Ustavil sem se na vojaškem pokopališču, gledal imena na križih in se spraševal, kdo so ti ljudje, zdelo se je, da mladi, in ali so sploh vedeli, za kaj se borijo.”

Generacija tehnoloških revolucij

“Zelo sem radoveden, ja. In vsekakor to ni slaba lastnost. Ne vem, če človek, ki ni radoveden, sploh lahko ustvarja. Kdor ni radoveden, je pasiven.”

“Na nek način. Radovednost te sili, da se premikaš. In misliš.”

“Nisem tako zelo nostalgičen. Magija oziroma fascinantnost sredstev za snemanje je zame ravno v tem, da snemajo slike in zvok ter ustvarjajo izkušnje preko tehnologije. Kako deluje tehnologija, ni tako pomembno. Digitalna tehnologija je po eni strani prinesla olajšanje, ker lahko film delaš v manjših ekipah in snemanje ni tako drago. Ampak računalniki po drugi povzročajo tudi veliko težav, treba je obnavljati programe in opremo. Stvari ne delujejo ali zastarijo in tudi s tem se izgublja veliko časa in energije. Ne čutim nostalgije do preteklosti, pa tudi ne ljubezni do sedanjosti. Moja generacija je res doživela zanimivo evolucijo skozi tehnologije. Ki so spremenile način gledanja, distribucijo filmov, zavest in pričakovanja ljudi. A še veliko bolj zanimivo je moralo biti, ko sta brata Lumière prvič doživela čarobnost uzreti posneto sliko. V Parizu sem obiskal muzej tehnologije in na odseku s prvimi kamerami in projektorji sem bil tako ganjen, da sem skoraj zajokal. Presenetil me je moj lastni odziv, globina izkušnje, ko sem razmišljal, kako so se ljudje odzvali, ko so prvič ujeli resničnost v posnet prizor.”

“Gotovo. Ukvarjam se, denimo, z miksanjem, kombiniranjem podob. To je zame povsem nov način interakcije s posnetim materialom. V mojem primeru baza, iz katere črpam, vsebuje več kot 2000 posnetkov.”

“Na nek način. Danes je tehnološko povsem mogoče, da s takim procesom posegamo v velikanski korpus vizualnega materiala, ki ga ponuja svetovni splet. Če je v ta ustvarjalni postopek ponovne uporabe, v katerem lahko iz delov obstoječega gradiva nastane nekaj povsem novega, vpletenih več ljudi, so skoraj kot nekakšen glasbeni orkester. Drugi primer je virtualna resničnost, kjer trenutno le praskamo po površini. Nočem reči, da je virtualna resničnost nekaj dobrega, ampak je vsekakor globoka izkušnja.”

Film, ki gre raven globlje

“Rekel bi predvsem, da ni edino. Res se kaže tendenca, še posebej v zadnjih letih, da filmi nastajajo zaradi neke problematike. Denimo socialne krivice. Postavijo belo proti črnemu ali levo proti desnemu. Občinstvo pa debatira, se odloča in izbira strani. S tem načeloma ni nič narobe. Ampak precej težje se je spustiti raven nižje in se vprašati, zakaj in od kod polarizacija. Tega je manj. Pogovarjal sem se, denimo, s Patriciem Guzmánom, znanim čilskim režiserjem, in mu rekel, da ima srečo, ker ima agendo in fokus ter lahko črpa iz svoje življenjske izkušnje med političnimi prevrati v njegovi državi. Odgovoril je, da je to njegova past in sem pravzaprav jaz tisti, ki ima srečo, ker se mi ni treba ukvarjati s političnimi problemi, ampak se lahko posvetim veliko bolj temeljnim eksistencialnim vprašanjem.”

“Spet ni preprostega odgovora. Malo obojega. Te pokrajine do takrat nihče ni videl tako, da bi se zavedel, kako veliko območje je to. Kakšno je uničenje okolja. Ampak k temu nisem pristopil s predpostavko, da imam kakršenkoli odgovor. O tem naj razmišljajo znanstveniki, gospodarstveniki. Film smo posneli skoraj brez denarja in v nekaj urah.”

“Ne. Tako ali tako bi jih najbrž sestrelili.”

“Delam tri stvari. Pogovarjam se o snemanju v pogorju Sierra Nevada, kamor so me povabili pripadniki iz indijanskega plemena Kogi. Poleg tega že nekaj let snemam svoje starše, ki se pomikajo proti koncu svojih življenj. Moja tretja tema je misel, da je trava pri sosedu vedno bolj zelena. To so tri smeri, ki se počasi združujejo v en film.