Pevsko martinovanje
“Bi enkrat za spremembo počastili sv. Martina nekoliko drugače. Ne le zase v gostilni, ampak skupaj z občinstvom v dvorani, v namišljeni “gostilni?” Tako nekako je dr. Mirko Slosar, dirigent Moškega pevskega zbora Dragotin Kette, nagovoril svoje pevce, potem pa je beseda pesem postala.
ILIRSKA BISTRICA> Ketejevci, pevski zbor z najdaljšo kilometrino na Bistriškem, udeleženci prav vseh občinskih revij in revije Primorska poje, so nekaj dni po martinovem povabili poslušalce na koncert, posvečen priljubljenemu svetniku. Že pri vstopu v Dom na Vidmu je čakalo poslušalce presenečenje, saj koncert ni bil ne v veliki ne v mali dvorani Doma, pač pa v veliki vhodni avli, ki se je uspešno prelevila v gostilniško sobo. V krogu so se tako združili pevci za gostilniškimi mizami, oplemenitenimi z rujno kapljico in občinstvo, ki se je v polkrogu posedlo v “gostilno”. Pevci so na prizorišče prihajali postopoma, po dva ali trije skupaj, se med seboj pogovarjali, tako da je vse skupaj delovalo, kot bi bili zares v gostilni. Potem ko se jih je zbralo vseh dvajset, in ko je mladi harmonikar Darko Čekada raztegnil meh svoje frajtonarice, se je koncert začel.
Zamisel, da bi petnajst vinskih pesmi in zdravic zapeli nekoliko drugače, brez povezovalca programa, je vzel v obdelavo Frane Dolgan, nekoč žlahtni ljubiteljski igralec in režiser. Iz njegove “delavnice” je tako nastal simpatičen večer, prepleten s pesmijo in besedo, ki so jo podajali člani zbora. Dirigent Mirko Slosar je vsake toliko povabil k sodelovanju tudi občinstvo, predvsem, ko je šlo za znane napitnice, kot denimo Kolkor kapljic, tolko let ...
V duhu sodelovanja občinstva z zborom je bilo, med drugim, na vprašanje enega od pevcev, kdo je napisal verze znane pesmi Na svetu lepše rožce ni, kot je ta vinska trta, slišati odgovor, da je avtor znanih vrstic Lojze Slak. Pa je bilo pojasnjeno, da je bil to sam blaženi škof Anton Martin Slomšek. In da ne bi bili preveč slovensko zavrti, so ketejevci zapeli še po eno iz sosedne Kastavščine in malo bolj oddaljene Dalmacije, ter tudi eno nemško iz vinorodnega dela Bavarske.
Spev znanih slovenskih vinskih pesmi, kot denimo tista o Martinku kjebru, ali pa tisto o vincu beneškem, ”ki je čisto in sladko” v priredbi dirigenta Slosarja, se je prepletal s kakšno osminko popitega vina, sklenil pa s priljubljeno in po vsej slovenski zemlji znano koroško Jaz pa moj gvažek se rada imava.
Martinov god se je končal tako, kot se za vsako dobro gostilno spodobi - z gostijo, za katero so z vipavskim vinom in domačimi klobasami poskrbele ustrežljive članice bistriškega Turističnega društva.
TOMO ŠAJN