Piergiorgio Gay: Ne Ligabue, ustava je zvezda

> Začniva s samoumevnim, najbolj naravnim vprašanjem: zakaj Luciano Ligabue in ne, denimo, Lorenzo Cherrbinia - Jovanotti ali Vasco Rossi?

“Zamisel je bila ta, da bi zgodbo o Italiji pripovedovali skozi glasbo. Popularno glasbo, seveda, v kateri se ljudje prepoznavajo, povezujejo koščke svojega življenja s posameznimi skladbami. Zato je bilo temeljnega pomena, da je glasbenik, ki nas spremlja na poti, popularen. Ligabue je bil ena prvih izbir. Je popularen glasbenik, ki mu ne pripisujejo političnosti, a obenem posveča veliko pozornosti državi, v kateri živi. Med koncertom projicira člene ustave, ob skladbi Buonanotte all'Italia pa fotografije pomembnih italijanskih osebnosti. Obstaja torej pozornost do svoje države, ki mi je bila všeč. Tako se mi je prikupil, čeprav ga nisem poznal in nisem bil med njegovimi oboževalci. Pisal sem njegovemu menedžerju in po enem tednu smo se že dobili. Jovanotti bi res lahko bil alternativa, a čeprav sta oba kakih dvajset let na sceni, sem se odločil za Luciana, ker je do uspeha prišel v odraslejši dobi in lahko pripoveduje o Italiji izpred tridesetih let.”

>Sicer pa Luciano ni tema filma. Je predvsem glasbena rdeča nit tega “čustvenega potovanja v Italijo”. V kakšnem razmerju moči sta glasba in podoba? Nenazadnje ima tudi beseda v filmu izjemno moč ...

“Vsekakor je v filmu veliko govorjenja, tako zaradi posameznih pričevanj. V filmu ima glasba to moč, da lahko prehajaš tekoče z ene teme na drugo. Glasba ti omogoča, da ti ni treba upoštevati kronologije, da združiš pesem, ki je bila napisala s povsem drugačnimi vzgibi, z novimi prizori. Denimo L'amore conta spremlja zgodbo Beppina Englara in hčerke Eluane, ki jo je oče želel osvoboditi in odklopiti od aparatov, ki so jo umetno vzdrževali pri življenju. Na to kombinacijo Ligabue ne bi nikoli pomislil. In to je lepota glasbe, kar na koncu potrdi tudi on sam. Vsak lahko skladbo interpretira glede na lastno čustvenost.”

>Prikazani sta tako velika ljubezen do domovine kot trpljenje zaradi nezmožnosti ozdravitve starih bolezni. Skrajnosti sta kljub naslovu uravnoteženi ...

“Naš namen ni bil ustvariti filma, ki bi se preprosto pritoževal nad vsem, kar ne deluje. S posameznimi pričevanji smo želeli pokazati lep del države. Zaradi vseh teh ljudi, tako znanih kot neznanih, sem vesel, da živim v Italiji. In ni naključje, da v filmu ni politikov.” (smeh)

> Kako težko pa se je bilo izogniti znanim političnim obrazom?

“Na koncu je bilo pravzaprav enostavno. (smeh) Zgodilo se je skoraj naravno izločanje. Prikazujemo civilno družbo, zato so politiki avtomatično izključeni. Ko se na posnetkih pojavi Sandro Pertini, vidimo oddaljenost od današnjega političnega razreda.”

>Prava zvezda filma je italijanska ustava, ki jo Ligabue definira kot manifest utopije.

“Živimo v obdobju zmede. Ne le v Italiji. In v takih trenutkih je pomembno, da se vrnemo k temeljnim principom, s katerimi urejamo sobivanje. To je ustava. Gre za pravila zdrave pameti. Ni naključje, da obstaja drobna francoska knjižica Dvignite se! Stéphana Hessla, ki ljudi poziva na dolžnost izražanja ogorčenja. To pa počne, podobno kot naš film, na podlagi univerzalne deklaracije človekovih pravic. Gre za vrnitev k temeljim principom, da bi lahko krenili dalje.”

>Paolo Rossi pravi, da se je ljudstvo v Italiji spremenilo v občinstvo, v navijače. Gre za paradoks, da skuša film prav to stanje z gledanjem preobrniti?

“Seveda. Znana je Kennedijeva izjava: 'Ne sprašujte, kaj lahko za vas stori država, temveč kaj lahko vi storite za zanjo.' Podobno pravi drugi del četrtega člena naše ustave. Državljan je po svojih močeh dolžan prispevati k napredovanju države. Zato film opozarja, da je brez sodelovanja posameznikov nemogoče karkoli spremeniti. Zato Paolo Rossi primerja stanje z gledanjem televizije: Joj, kako grd program, zaprem televizijo in grem spat. Z ustavo ne opozarjamo le na pravice, temveč tudi na dolžnosti. Kantavtor Giorgio Gaber je imel skladbo La liberta e' partecipazione (Svoboda je sodelovanje), kar želi sporočiti tudi naš film.”

>Kako ste izbrali pričevalce?

“Z znanimi je bilo lahko. Lepo je, da nobenega nisem poznal osebno, a so vsi pristali na sodelovanje. In to brezplačno. Tudi Ligabue.”

>Ampak nekdo vas je vendarle zavrnil, mar ne?

“Ja, predsednik Carlo Azeglio Ciampi, ki je bil edina izjema med politiki. Odgovoril nam je s prijaznim pismom. Morda se mu je zdela celota v navezi z glasbo predrzna ... “(smeh)

>Kaj pa ostali?

“Luciano ima zelo dobro obiskano spletno stran, kjer smo objavili oglas, da iščemo pričevanja o odnosu do njegovih pesmi v navezavi z odnosom do države. Naše zadnje vprašanje se je glasilo: Obstaja ustavni člen, ki je za vas posebej pomemben? Dobili smo več kot 800 mejlov, iz katerih smo izbrali nastopajoče.”

>Vsi ti ljudje predstavljajo Italijo, ki nam je všeč, drugo Italijo predstavljajo dogodki. Zakaj?

“Film kajpada ni zgodovinski dokumentarec. Izbrani so bili dogodki, ki so jih pričevalci omenjali. Če bi sami določali, kateri zgodovinski dogodek je pomembnejši, bi postal ideološki. Edina izjema je Genovski G8 leta 2001. Tega sem sam vsilil, ker sem ob posnetkih napadov oboroženih policajev na protestnike vedno znova zgrožen.”

MAJA PERTIČ GOMBAČ

Ligabue v filmu tudi bere italijansko ustavo.