Pisal bi o ljubezni
V torek zvečer se je v Medani tudi uradno začel festival Sanje v Medani, dnevi knjige in vina. Odprli so ga s pogovorom s častnim gostom festivala Borisom Pahorjem ter z vprašanjem, kje stojimo v tem trenutku, kje smo kot posamezniki in kje kot člani naroda.
MEDANA> Gost večera je bil tudi Tržačan Miroslav Košuta, Prešernov nagrajenec.
Boris Pahor, ki v teh dneh praznuje 98. rojstni dan, je v Medano privabil skoraj polno dvorano ljudi. Izhodišče pogovora je literarna zgodovinarka in kritičarka Tatjana Rojc zasnovala na vprašanju, kje se v tem trenutku globalizacije kot narod nahajamo in kakšna je znotraj tega vloga posameznika. Seveda sta se Rojčeva in Pahor, da bi odgovorila na to vprašanje, veliko vračala v zgodovino, v 20. stoletje, ki ga je Pahor prepotoval kot Odisej ter se navdihovala pri Srečku Kosovelu, Edvardu Kocbeku, spomnila pa ste se tudi briškega pesnika Alojza Gradnika.
Kras je nasmeh poeta
Ko je beseda nanesla na narodno zavest, je Pahorju prišla na misel zgodba o Krasu. Nekoč so ga namreč prosili, naj opiše kakšen lep spomin na Kras, pa je pisal o 15. septembru 1947, ko je pariška mirovna konferenca teritorij vrnila Slovencem. Pahor je ta dan doživel v Dutovljah, v zraku je bilo veselje, spletali so vence, vasi so dobile nazaj svoja imena, on pa se je povzpel v svojo sobico, se zagledal v Prešernov portret in ga vprašal, kaj neki pomeni ta večer. “Zdelo se mi je, da se mi je nasmehnil. In ko me vprašajo o Krasu, se mi pred očmi najprej prikaže nasmeh poeta.”
Kraška zgodba je bila seveda le uvod v razmišljanje o narodu in sreči ter o slovenski zavesti, ki pa se je mladina danes vse premalo zaveda. “Premalo se zavedajo, da smo med najbolj kulturnimi narodi v Evropi.” Pahor je tudi tokrat spomnil, koliko smo v kulturi, iznajdbah in tehniki dali Evropi ter kako (pre)majhni se počutimo. Globalizacija po njegovo torej ne pomeni, da se stopimo v njej, pač pa da smo še bolj Slovenci, še bolj Francozi, še bolj Nemci in tudi še bolj Bretonci, Baski, Katalonci in Provansalci.
Danes zvečer se bodo predstavili tudi domači avtorji. V Hiši kulture v Šmartnem se bo od 18. ure dalje vrtel dokumentarec Anje Medved o postaji Topolove, ob 20. uri bodo predstavili knjigo Magde Reja, ob 21. uri pa premierno dokumentarni film Prostor v tej galaksijiAlvara Petriciga iz Nadiških dolin.
Kosovel kot prerok
Na vprašanje, zakaj si je za svojega duhovnega očeta izbral Srečka Kosovela (in Edvarda Kocbeka), je Pahor odgovoril, da so ga tedaj kot sodobnika v Trstu veliko brali. V njegovih delih je preroško prikazoval, kaj bo z Evropo, ko je videl veličastno črnino požganega Narodnega doma. “Kljub temu, da je umrl mlad, je bil zakladnica modrosti, pogledov na svet, bil je moderen pesnik, duhovno razgledan in bojevit.”
Ob Kocbeku se je Pahor spomnil tudi Gradnika in njegovih besed, češ da bomo še dolgo plačevali to naše morje. “Ribičev nimamo več v vaseh od Barkovelj, Križa, Nabrežine do Sesljana in Devina, Slovenija pozablja, da je Trst tudi slovenski in da bi v Evropo lahko šli prav preko Trsta.”
Beseda je nanesla tudi na grozote, ki jih je prineslo 20. stoletje in iz katerih se je Pahor rešil s pomočjo besede in ljubezni. “V ljubezni do ženske sem našel vir upanja za novo življenje,” je povedal Pahor ter dodal, da bi pisal o ljubezni, če bi napisal še kakšen roman.
Košuta, čas, spomin
Večer se je nadaljeval pod murvo na Gradnikovi domačiji, kjer je Tatjana Rojc gostila še Miroslava Košuto, letošnjega Prešernovega nagrajenca. Ob branju njegovih pesmi in predvsem literarni spremljavi Rojčeve je Košuta razmišljal o času in spominu, končal pa z mislijo. “Če bi se rodil v Medani in imel pred seboj vinograde, preorano zemljo in sok, ki ga čakamo kot povračilo žrtvovanja zemlji ... če bi imel vse to, ne bi napisal pesmi o kamnu.”
KLAVDIJA FIGELJ
