Pisali so in se ubili
“Umetnost je nevarna za umetnika,” je trdil Nietzsche in njegovo svarilo Čhartišvili ponavlja v knjigi Pisatelj in samomor, vznemirljivi študiji o samouničenju, pogostem zlasti med literati.
LJUBLJANA > Večkrat ponatisnjeno uspešnico iz leta 1999 je poslovenil Borut Kraševec, danes naš vodilni prevajalec iz ruščine, izšla pa je v zbirki Labirinti pri LUD Literatura.
Nič nenavadnega, da je Grigorij Čhartišvili napisal uspešnico - leta 1956 v Gruziji rojen japonolog, prevajalec, esejist, pisec literarnokritičnih in kulturoloških študij je mojster besede, najbolj znan po leposlovnih psevdonimih Anatolij Brusnikin, Ana Borisova in zlasti Boris Akunin; povezave med Čhartišvilijevimi študijami in detektivskimi romani v spremni besedi razkriva Blaž Podlesnik.
Tudi študijo Pisatelj in samomor, ki ji sam pravi “ne preveč vesela knjiga”, je Čhartišvili poživil s privlačnim, berljivim, tu in tam že kar kramljajočim slogom, podatke in strokovna dognanja pa začinil s pikrimi pripombami.
V predgovoru navaja neko raziskavo, ki človeštvo deli na pet razredov: nekateri med nami nikoli ne pomislijo na samomor, nekateri včasih razmišljajo o njem, nekateri grozijo, da ga bodo naredili, nekateri ga skušajo narediti in nekateri ga tudi naredijo. “Srečnežem, ki sodijo v prvi razred, s svojo knjigo najbrž ne bom zbudil zanimanja,” ugotavlja Čhartišvili in študijo posveča “preostalim štirim petinam človeštva”.
V prvem delu temeljito pregleda zgodovino samomora, si ga ogleda skozi religijo, filozofijo, psihologijo, bralcu približa vrste samomora na več koncih sveta, kot japonolog se še posebej posveti obrednim ...
Veliko bolj kakor pisatelj, ki ga je v naslovu knjige postavil na prvo mesto, ga zanima sam fenomen samomora. Pisatelji ga zanimajo, ker sodijo v “skupino visokega suicidalnega tveganja”, poudarja. Pisatelj si izmišlja svet, ga ustvarja, prevzema vlogo Stvarnika, kar je nevaren proces. Lasti si izjemno moč, obenem pa je zelo ranljiv, nad njim vselej visi sum šarlatanstva. Obvlada “le” besede, ki jih poznajo tudi vsi drugi, medtem ko slikar zna sukati čopič, kipar zmore iz brezoblične gmote izklesati podobo, skladatelj se spozna na note ...
Bolezen, kritika ...
Pisatelj je tudi individualec, praviloma ne zmore ohranjati družinskega življenja, njegove vezi s soljudmi - in življenjem - so šibke. Za preučevalca samomora pa je pisatelj mikaven zlasti, ker je nagnjen k duševnemu ekshibicionizmu in zna opisati, kako in zakaj se mu je kaj zgodilo.
A vzroki za samomor so pri literatih povečini enaki kakor pri drugih, izvedba poslednjega dejanja pa je praviloma presenetljivo nedomiselna, nekako nevredna velikih mojstrov fikcije, piše Čhartišvili. Velikokrat je vzrok kombinacija več dejavnikov in človeka čez rob porine “zadnja kaplja”, včasih je samomor plod krize srednjih let, starostnega usihanja, revščine, ljubezenskih razočaranj, bolezni, alkoholizma, narkomanije, tu so še politični razlogi, upor diktaturi, naj bo nacistična, boljševistična ali kakršnakoli že, včasih je usoden zapoznel taboriščni sindrom, precej pogosteje izguba drage osebe in samota, ki sledi ... A slednja je pri literatih prej izjema kot pravilo: “Samoto, ki je za navadnega človeka tako zelo pogubna, literat prenaša laže, zanj je to naravno stanje. Kdor je obseden z ustvarjanjem, bližnjih pravzaprav kdove kako niti ne potrebuje. Odnosi z njimi ga prej motijo in odvračajo od tistega glavnega.”
Čhartišvili naniza tudi vzroke za samomor, na katere pogosteje naletimo pri literatih, le redko pri drugih. Na prvem mestu je ustvarjalna kriza, z njo povezana je tudi nesposobnost sprejemanja kritik, za umetnika pa je samomor včasih umetniško dejanje ali poskus, da bi se izenačil s Stvarnikom in prevzel oblast nad lastnim življenjem. Tu je pomemben eden najslavnejših samomorilcev v zgodovini, pa četudi je izmišljen. “Ustreliti se moram, ker je najvišji vrh moje svobodne volje to, da sam sebe ubijem,” v romanu Besi F. M. Dostojevskega pravi Kirilov. Ubije se “brez vsakršnega razloga, iz gole svobodne volje”.
Življenje kot izpit
Življenje je “nekakšen večstopenjski izpit, ki ga je treba opraviti”, ugotavlja Čhartišvili, ki ni ne veren ne ateist. Zavida tistim, ki verujejo, in obžaluje, da se jim ne more pridružiti. Je zagovornik tako pravice do samomora kakor evtanazije, a tudi sam ob tem občuti nerazložljiv “moteči občutek notranje prepovedi”.
Ljudje do samomora nimamo in ne moremo imeti enakega odnosa, spoznava v epilogu: “Pri samomoru gre včasih za malodušnost, histerijo ali skrunitev velikih skrivnosti življenja in smrti, kdaj drugič pa je to edina dostojanstvena rešitev. Nasveta ni in ga ne more biti. Obstajajo samo zgledi, samo precedensi, samo mera poguma in potrpljenja, ki sta vsakomur od nas odmerjena čisto individualno.”
Študijo sklene z obsežno Enciklopedijo literaturicida, pregledom biografij več kot 350 samomorilcev literatov. Knjiga bi bila kajpada še precej obsežnejša, če bi poznal tudi zgodovino slovenske književnosti ...
