Pisatelj Dragan Velikić: “Res si ni treba izmišljati”

Kako ste prišli v Slovenijo? Z vlakom?

“Ne, danes bi bilo to zelo težko, povezave so slabe. Ko sem leta 1989 prvič prišel na Vilenico, sem pripotoval z vlakom Beograd-Milan. V Sežani sem šel dol, potrebno ni bilo nobeno prestopanje. Letos sem prišel z letalom, k sreči imamo povezavo Beograd-Ljubljana. Sicer pa je res, tako kakor moji književni junaki najraje potujem z vlakom. To je najprijetnejša vrsta prevoza: gledaš pejsaže, lahko vstaneš in se sprehodiš, nekdaj so vlaki imeli barčke, restavracije ... Danes je drugače. Že iz središča Beograda ne moreš več kreniti z vlakom, saj je mesto zdaj brez železniške postaje, ukinili so jo. Njeno vlogo igra postaja Prokop, ki so ji preprosto dopisali - center. Ampak center je v središču, ne more biti tam, kjer postaviš tak napis.”

Zakaj pa so centralno postajo ukinili?

“Ker gradijo četrt Beograd na vodi, futuristični projekt po zgledu Dubaja. Zrasli so štirje nebotičniki, tam bo najvišja zgradba na Balkanu ... Zadaj je arabski kapital, vsekakor gre za pranje ogromno denarja. Premestili bodo celo stari tramvajski most, ki ga niso porušili niti Nemci med umikanjem leta 1945. Pravijo, da to novo malo mesto potrebuje nov most. V izpraznjeni stari železniški postaji nameravajo urediti muzej Nemanjićev, kraljevske dinastije, ki je Srbiji vladala v srednjem veku. Ampak Nemanjići nikoli niso živeli v Beogradu, bili so na jugu, v Raški, današnjem Sandžaku. Pred muzejem bodo postavili tudi velikansko skulpturo Štefana Nemanje ... Norost je takšno izmišljevanje mestnega središča in rušenje starega, urbicid, kakor je to poimenoval Bogdan Bogdanović. Danes sem na spletnem Blicu bral, da morajo že po nekaj dneh popravljati kocke, s katerimi so tlakovali Trg republike, to betonirano polje. Poleg tega Beograd leži na vodi, pod njim teče veliko potokov. Ko vodi nekje zapreš pot, pride ven drugje. Zdaj črpajo vodo izpod novih zgradb, pretežke so ...”

Bi danes raje živeli v katerem od mest, kjer ste že - v Pulju, na Dunaju, v Berlinu, Budimpešti ...?

“Ta mesta obiskujem, ampak najraje bi živel - pa naj ne zveni kot laskanje - v Ljubljani.”

Zakaj?

“Ker je urejeno mesto. Z redom seveda ne gre pretiravati. Če ga je preveč, pridemo do fašizma - in imamo nered. V Ljubljani pa ga je ravno prav. Prijatelji, ki živijo tu, mi med obiski Beograda pravijo, da je v Ljubljani dolgčas in da je Beograd živahnejši. Ampak v Beograd lahko prideš na obisk, kot na safari, nekaj časa uživaš in se spet vrneš živet v Ljubljano. Kjer je prijetnejše. Sem svobodni umetnik, a si predstavljam, kako je delavcu, ki živi na beograjskem obrobju in mora vsak dan v službo v mesto. Tam je s prometom slabo - avtobusi so, ampak voznikov je premalo, manjka jih 300! Ker vsakdan terja toliko čakanja in živciranja in nesmiselnega trošenja energije, je ljudi seveda treba uspavati - recimo z resničnostnimi šovi. Hipnotizirani gledajo, kako živijo drugi. Izgubijo vsakršno voljo do sodelovanja, saj ne verjamejo, da je mogoče karkoli izboljšati. Vsiljena jim je filozofija, da so vsi na oblasti enaki - zakaj bi jih torej zamenjali, kar naj ostanejo tile! Kot pisatelju mi ni hudega, Beograd imam rad in v letošnjem romanu Adresa (Naslov) pišem prav o njem. Ampak ljudem, ki vsak dan živijo in delajo v Beogradu, je zelo težko. Seveda pa ima Beograd tudi neverjetno energijo. Vseskozi se sprašujem, kje izvira ta duh, odkod vsa ustvarjalnost ...”

Ste prepričani, da je v Ljubljani bistveno bolje?

“Seveda. Povsod so težave, jasno, ampak tu že zjutraj začutiš drugačno energijo. No, na primer, poskusite v Beogradu v službo s kolesom - v dveh minutah te požre tovornjak!”

Veleposlanik na Dunaju

Soglašate s prijateljem in pisateljskim kolegom Miljenkom Jergovićem, da o Pulju ne bi pisali, če bi ostali tam?

“Vsekakor. Saj če bi živel v Ljubljani, bi morda tudi o Beogradu pisal drugače. Distanca marsikaj spremeni - tako prostorska kakor časovna. Globoko verjamem, da je umetniško ustvarjanje podobno arheološkemu izkopavanju. Vsak umetnik je arheolog! Išče nekaj, kar je bilo pred njim, obenem pa ustvarja nekaj, kar je njegovo, osebno. Vseskozi predelujemo lastno preteklost. Pulj je mesto mojega odraščanja, ki me je ključno sooblikovalo. Pišem o mestih, v katerih sem živel: o Pulju, Beogradu, Dunaju in Budimpešti. Zato mi je vilenica kot srednjeevropska nagrada tako pomembna - ker sodim v srednjeevropski prostor in ker se tu gibajo tudi moji junaki.”

Nekdanja Avstro-Ogrska.

“Tako je. Preteklosti ne moremo oživiti, poleg tega je Avstro-Ogrska imela tudi slabosti, navsezadnje je na tem prostoru zrasel fašizem. Obenem pa so tu uspevale urejene družbe. In kakor vidite, sem velik zagovornik urejenosti, pravil, ki jih pripadniki družbe spoštujejo.”

Na Dunaju ste bili v letih 2005-2009 srbski veleposlanik. Soglašate, da je že pisatelj neke vrste ambasador?

“Soglašam. Saj so mi že veleposlaništvo ponudili zaradi pisateljske prisotnosti v Avstriji. Čeprav nisem profesionalni diplomat, sem primanjkljaj znanja nadomeščal s poznavanjem te države in z zvezami. Do tedanje zunanje ministrice Ursule Plassnik sem zlahka prišel. Očitno sem se obnesel, sicer me ne bi štiri leta pustili v enem najzahtevnejših mest. Srbska diaspora v Avstriji je velika, poleg tega sta državi tesni poslovni partnerki. Pri veleposlaniškem delu pa mi je bilo najtežje sprejemanje delegacij. Ko sem moral pripraviti sprejemni govor, so rekli: 'Pa saj si pisatelj, to gre tebi zlahka od rok.' Kje pa, najtežje mi je bilo! Ampak štiri leta sem res delal, to ni bila nikakršna sinekura, Dunaj srbskemu veleposlaniku tega ne dopušča.”

In kot veleposlanik ste morali biti diplomatski, kar pisatelju ni treba biti.

“Glede te razlike imate prav, ampak meni se ni bilo treba nič pretvarjati. Veleposlanik sem bil v letih, ko je bil predsednik Boris Tadić, ko smo imeli demokratično oblast, edino, ki si je iskreno prizadevala, da bi Srbija vstopila v Evropsko unijo. Nisem imel zvezanih rok, nasprotno. Primer: kot veleposlanik moraš dobiti dovoljenje, če želiš dati intervju. A tedanji srbski zunanji minister Vuk Drašković mi je na prošnjo odgovoril: 'Pa saj nihče drug razmer in dogajanja ne razume bolje kot ti. Ne sprašuj me več, dajaj intervjuje po svoji presoji. In govori, kakor si govoril že doslej, kot pisatelj.' Res, nikoli mi ni bilo treba ničesar zamolčati ali govoriti, česar nisem res mislil. Kot pisatelj pa ne predstavljam domovine, ampak sebe - in svoj pogled na domovino. Mislim, da domoljubu ni treba lagati. Če jih poslušate, se vam bo zazdelo, da so vsi mafijci domoljubi. Zelo zanimivo domoljubje. Kakor je bilo tudi tisto ob koncu Jugoslavije, med vojno, ki je bila roparska, dogovorjena. Prebral sem nekaj odlomkov knjige Razbijanje jugoslovanskega sna: socialistični cilji, liberalne tendence in realnost razpada, ki jo je napisal hrvaški novinar Domagoj Mihaljević. Nabaviti si jo moram.”

Karl May in Lado Leskovar

Pravite, da vam kot veleposlaniku ni bilo treba spreminjati stališč, se je pa sčasoma spremenil vaš način pisanja. V izteku romana Bonavia leta 2012 ste bralca nagovorili z glasom, ki se je tri leta zatem še okrepil v Pričevalcu. Zdi se, da ste prisluhnili materinemu nasvetu, ki ga omenjate v Pričevalcu - da si pravi pisatelj ne izmišljuje, ampak grebe po sebi in ubeseduje resnico ...

“Res je, vendar tega nisem storil zaradi maminega nasveta, ampak ker sem prepričan, da lahko pišeš samo na temelju lastne izkušnje, doživljajev. Tega pa se nabere toliko, sploh ko človek pride v določena leta, da si res ni treba izmišljati. Ni treba pisati v prvi osebi, a prepričljiv si lahko, če pišeš o nečem, kar je v tebi.”

Ampak vaš priljubljeni Karl May je v Nemčiji pisal o Ameriki, ne da bi jo obiskal!

“Res je, on je fenomen. Pomislite samo, koliko milijonov ljudi je odraslo z njim. Ključno je sooblikoval tudi mene.”

Strokovnjaki pravijo, da so njegovi romani šund.

“Mislim, da nič tako globoko emocionalnega ne more biti šund. Njegove zgodbe o Indijancih, odnos, ki ga ima do njih Old Shatterhand, ne, to ni šund. Kakor niso šund niti Remarquovi romani, ki sem jih nedavno spet prebiral. Jasno, Remarque ni istega kalibra kakor Hermann Broch ali James Joyce, a tudi to je literatura - veliko bolj kakor postmodernistične, mrtve knjige. Ne vem, koliko danes še berejo Karla Maya, a ustvaril je poseben kontinent. In to je svet, v katerem delujejo določena moralna načela, kar je za mlade, ki se šele formirajo, zelo pomembno. Njegovi romani ne sodijo v klišejski vestern, tu niso junaki kavboji, ki pobijajo Indijance. Ne, na delu je globoka humana filozofija. Zato je bil zame tako pomemben. In ker čutim, da se mu moram oddolžiti, ga rad aktualiziram in govorim o njem. Vem, da me nekateri debelo gledajo. (smeh) Karl May je čudna pojava v svetu književnosti. Tudi kot človek je bil čuden. Sijajen je!”

V Preiskovalcu pišete, da ste kot deček Vinetouja dobili v Ljubljani. Ste ugotovili, v kateri knjigarni?

“Ne, ampak morala je biti nekje v najožjem središču. Spali smo v hotelu Slon.”

Brati pa ste ga začeli, medtem ko so bili starši na koncertu Lada Leskovarja. Kaj bi danes rekli, če bi vedeli, da se sin v Ljubljani druži s tem pevcem?

“Oh, zelo všeč bi jima bilo, sploh mami. Z Ladom sem se spoznal med pisanjem Preiskovalca. Potreboval sem nekaj podatkov, pa je korigiral mamine spomine. Tako se je začelo najino prijateljstvo.”

Živel bi tudi v Trstu

Za vaše pisanje je značilna iskrenost - odkrito opisujete tudi svoje slabosti, strahove, hipohondrijo, družino, odnose z ženskami ... Plod odločitve ali nekaj, ker je v vas?

“Do tega prideš, z rastjo. O, včasih sem se tudi zelo skrival, moje prve knjige niso tako iskrene. Bistvena beseda je soočanje. Pogledati se moraš v zrcalu in povedati, kaj vidiš, če želiš napisati nekaj prepričljivega, s čimer se bo poistovetil tudi bralec. Pri meni se je to leta 2003 začelo z romanom Dosije Domaševski, se nadaljevalo z Ruskim oknom ... Začel sem pisati svoje najuspešnejše knjige, kar ni naključno. Že starejši roman Astrahan je šel zelo dobro skozi, a še prepričljivejši so ti, v katerih sem osvetlil sebe - ne ker bi bilo moje življenje tako zanimivo ali ker bi bil rad zvezda, ampak zaradi odkrivanja, izkopavanja globljih spoznanj.”

Ampak v Preiskovalcu beremo, da vsem svojcem ni všeč, če pisatelj osvetli svojo družino.

“Ni, to je naravno. Nisem edini pisatelj z jeznimi sorodniki. A starše opisujem, ker sem prepričan, da jih mora vsakdo v določenem trenutku prepoznati v sebi. Ko nista bila več živa ne oče ne mati, sem ju srečal v sebi. Kar me je spremenilo. Zanimivo, preteklost se nenehno spreminja - ker se spreminja naš pogled nanjo.”

Je pisanje tudi terapija, za pisatelja in za bralca?

“Za bralca ne vem, zame ni. Je preprosto potreba, da bi izrazil svoj notranji svet.”

Kdo prvi bere vaša besedila?

“Jaz berem nenehno: napišem pol strani in grem brat. Potem spet pol strani, pa spet berem od začetka. Zelo počasi pišem. Za mano pa prva bere žena, ki je novinarka in ima močne nasvete. Ko sem pisal Preiskovalca, so se mi zapisi o rodbini Hütterottovih čudno razvejali na vse strani, pa mi je rekla, da bi moral pred pisanjem imeti načrt. Povedal sem ji, da sem kot pesniki, imam samo določeno emocijo. Rekla mi je, da se potem samo mučim, kar je nesmiselno. Joj, kako sem bil jezen nanjo! Ker je imela prav. Včasih smo najbolj jezni na tiste, ki nam povejo, kar sami mislimo. Ker bi hoteli, da je drugače. Po njenih pripombah sem pisanje pustil in se ga po dveh mesecih spet lotil povsem drugače, z drugo energijo. In vse se je dobro povezalo.”

Kaj berete zdaj?

“Uh, zmeraj berem po deset knjig hkrati. In rad poudarjam, kako pomembno je branje. Kdor ne bere knjig, ogromno izgublja. S pomočjo umetnosti, še posebej književnosti, človek ne pride samo do znanja, ampak razvija tudi svoje čustveno življenje. Ne zakrni. Umetnosti nas dela boljše, nam širi obzorje in nas krepi. Sicer pa sam najraje segam po zgodovinskih, potopisnih in knjigah o vsakdanjem življenju, bodisi današnjem bodisi v daljni preteklosti. Lahko bi bral knjigo o problemih s kanalizacijo v mestu, ki ga nisem nikoli obiskal. In kjer sem, si kupujem lokalne dnevne časopise - v njih ni kake velike filozofije, a začutiš duh časa in duh mesta.”

Vam hrupni rock, kakršnega ste z električnim klavirjem in orglami nažigali med študijem primerjalne književnosti v Beogradu, še kaj pomeni?

“Ne, že dolgo ne igram več. Rad imam glasbo, najbliže mi je grška rebetika, odkril pa sem tudi božansko kretsko glasbo. Všeč so mi tudi jazz, evergreeni ...”

Vam bo te dni uspelo obiskati tudi vam tako ljubi Trst?

“Ne, žal ne, program je nabit, ni časa. Mi je pa to mesto res zelo všeč, o njem pišem tudi v knjigi esejev O pisateljih in mestih, ki je letos v prevodu izšla pri LUD Literatura, kar mi je zelo pomembno. Kadar ti v drugem jeziku ne objavljajo samo romanov, ampak tudi eseje, si tam res prisoten. V eseju o Trstu pišem, kako smo tja hodili kupovat kavbojke in drugo, tam pa je živel tudi eden zame največjih pisateljev Italo Svevo. Tu sta še Fulvio Tomizza in moj dobri prijatelj Claudio Magris. Pa starejši, Scipio Slataper, Pier Antonio Quarantotti Gambini, Bobi Bazlen ... Tomaž Šalamun je napisal krasno pesem o Drevoredu XX. septembra. Tržaško književnost dobro poznam. In za Magrisom lahko ponovim, da ima Trst neverjeten šarm, sočasno je resnično mesto in literarni svet. In vse se prepleta! Iz Trsta je tudi Boris Pahor, ki ima že sto let ...”

106!

“A res, že 106?! No, želim mu, da bi jih dočakal še več. Dolgoživost Tržačanov in Kraševcev ni naključna. Vidite, tudi v tem mestu bi z veseljem živel.”  

Dragan Velikić se je v Ljubljani srečal s pevcem Ladom Leskovarjem, ki ima opazno vlogo tako v njegovih otroških spominih kakor v romanu Preiskovalec. Andraž Gombač