“Pisatelj mora hoditi pred ljudstvom in ne bezljati za njim”

Florjan Lipuš (1937), najpomembnejši slovenski pripovednik na avstrijskem Koroškem, je pisateljski molk pretrgal s kratkim romanom Poizvedovanje za imenom, njegovo gostovanje na Vilenici pa krona še izid slavnih Zmot dijaka Tjaža v angleškem prevodu Michaela Bigginsa.

Pisatelj ne kloni pred še tako vztrajnim prigovarjanjem k intervjuju v živo. Klepet z novinarjem ga ne mika, odgovarjati hoče pisno. Pravi, da v medijih noče brati ali poslušati vsakdanjega klepeta. Mediji naj bodo prostor za “besedo na vsaj malo višji ravni, ubrano in izbrano besedo”. Ostaja zahteven tako do sebe kakor do drugih.

> Kako ste preživeli tole zadnje, zatišno desetletje?

“Literarno res nisem pisal, pisal pa sem druge stvari. Nikoli mi ni bilo treba pisati, vedno sem pisal, ker sem hotel pisati in ker so mi to narekovale osebne življenjske okoliščine. A ker sem imel občutek, da je vse povedano, je bilo to delo opravljeno in zame pri kraju. Bolj pametno bi bilo seveda, če bi bil to obdržal zase.”

> Imate Boštjanov let , s katerim ste nameravali zaključiti opus, za vrh svojega opusa, po katerem bi lahko zgolj še sestopali?

“Boštjanov let mi je res najbližje besedilo, ker je po vsebini najbolj osebno in jezikovno najbolj sproščujoče. Kaj je vrh in kaj tavanje v nižini, vedno določijo drugi. O tem nikoli nisem razmišljal in na pisanje nima vpliva. Da bom nehal pisati, je imelo svoje vzroke v tedanjih razmerah in je držalo desetletje. In bi še držalo, če bi tega ne spodrinili dogodki na Koroškem.”

> Ob izteku Poizvedovanja za imenom je bralcu jasno, da so vas precej vznejevoljile tako nesrečne dvojezične table na Koroškem kakor cirkus, ki se je bil nedavno napletel okrog v nemščini napisanega romana Angel pozabe vaše koroške rojakinje Maje Haderlap; romana in njegove avtorice sicer ne imenujete, a ju je mogoče prepoznati iz vašega opisa. Je Poizvedovanje za imenom nastalo iz jeze?

“Cirkus je pravi izraz. Knjiga je bila dobrodošla pretveza Slovencem nenaklonjenih krogov, pa tudi k asimilaciji nagnjenih rojakov. Tem ljudem ne gre za umetnost, za narodne vrednote, za jezik, za dostojanstvo, gre jim za spektakel in zabavo. In za uveljavljanje samega sebe. Ljudje hočejo biti varani, torej so jih varali. Vsi vemo, kaj se zgodi, če se duh spajdaši s politiko in njenimi podajalci: politika se ne poduhovi, duh pa je ob svoje dobro ime. Človeka pograbi jeza nad tem, kako lahko se Slovenci dajo slepiti, zlorabljati, se odtujiti narodu, se odpovedati zdravi pameti in osnovnim načelom. Literarno besedilo ni pomembno glede na to, kaj prinaša avtorju ali v dobrih primerih narodu, temveč je pomembno, kaj prinaša, kaj dodaja umetnosti v literaturi. Le v evropskem kontekstu se izkaže, ali ima literarno besedilo estetsko vrednost ali je nima.”

> Maja Haderlap, ki je tudi vaša nekdanja učenka, se je na letošnjem literarnem večeru v Trstu spominjala, da ste med poukom včasih za zabavo hodili po rokah. Ste bili kratkočasen učitelj?

“To je izjavila že pred tremi desetletji pri omizju v hotelu v Lipici. Sedel sem dosti oddaljen, a se spomnim, da smo jo takrat debelo gledali in nismo vedeli, kaj početi s tem podatkom. Pri telovadni uri smo se kdaj vmes res postavljali na roke. Nismo se postavljali na glavo, pač pa smo poskušali si beliti glave, jih usposabljati za kaj pametnega, na primer za bolj dozorele izjave. Predvsem pa jih naučiti razločevati, kaj je za v javnost in kaj za domače dvorišče.”

> Koliko zadovoljstva vam je prinašala ta poklic?

“Učiteljski poklic sem jemal resno. Bilo je malo otrok in delati z njimi je bilo veselje.”

> V novem romanu ste od mrtvih poklicali svojega najslavnejšega knjižnega junaka Tjaža. Ali pa se je oglasil sam?

“Ko je pred petdesetimi leti Tjaž hodil po teh tleh, še ni bilo slovenskih napisov na krajevnih tablah. Kakega četrt stoletja pozneje se je na Koroškem začela doba politične nekulture in javne neolike, ki je trajala celih dvajset let in so jo šele volitve pred dvema letoma ustavile. To je bilo Haiderjevo politično in kulturno hazardiranje, ki je pokvarilo tudi Slovence. Namesto da bi proslavljali uveljavljanje slovenske besede v javnosti, tiste na krajevnih tablah, torej predočenje simbolov velikega pomena, so proslavljali nemško knjigo. Tudi ta je bila simbol. To so bili nagibi, vzroki, zaradi katerih se je Tjaž moral vrniti.”

> Literarni zgodovinarji ugotavljajo, da sta na rojstvo Tjaža vplivala zlasti romana Pločevinasti boben Güntherja Grassa in Musilov Zablode gojenca Törlessa . Sta res? Je bil pomemben še kak drug literarni vpliv?

“Grassov Pločevinasti boben sem bral, Musilovega Törlessa pa šele po tem, ko me je, tako kakor zdaj vi, nanj opozorila neka novinarka. Gotovo je bil navdih za podoben motiv praskanja. Sicer pa tudi Grass ni bil prvi, ki se mu je od petja razpočilo steklo. In drugi vplivi? Na nemški gimnaziji ni bilo veliko priložnosti za branje slovenskih knjig.”

> Marsikatero delo ste podpisali kot Boro Kostanek. Zakaj? In kako ste prišli do tega psevdonima, kako ste ga skovali?

“Takrat sem bil v bogoslovju v Celovcu in izdajali smo literarno družbenokritično revijo. Če bi bilo vodstvo zvedelo za to, bi se najbrž ne končalo dobro. Zato smo se sodelavci skrivali pod psevdonimi, saj jih je bilo kar nekaj. Moj je bil izmišljen in ne pomeni nič.”

> Kot koroški pisatelj ste se že na začetku poti raje kot za tradicionalno manjšinsko samopomilovanje odločili za ostrejši ironijo in grotesko. Sta boljše orožje?

“Zame ni bilo druge izbire. Tako kakor so pisali dotlej na Koroškem, ne bi ne mogel ne hotel pisati, ker se mi je upiralo. Torej je bilo treba zapustiti tradicionalno stezo in si izkopati svojo. Vsak si orožje izbira sam in po svoje.”

> V svojih delih pišete, da so bili zločinci po drugi svetovni vojni nagrajeni, namesto da bi bili kaznovani. Leta 1981 ste v intervjuju, ki ga je France Pibernik kasneje izdal v knjigi Čas romana , dejali, da so vašo mater, ubito v koncentracijskem taborišču Ravensbrück, “prelisičili v partizane preoblečeni kapelški esesovci, od katerih nekateri še danes živijo svoje nemoteno življenje” . S tem zavedanjem je oziroma je bilo gotovo zelo težko shajati. Na kakšne ovire ste naleteli pri prizadevanju za pravico?

“Avstrija se je imela dolga desetletja za prvo žrtev nacizma, in še ni deset let od tega, ko se je morala, po pritiskih od znotraj in zunaj, uvrstiti med storilce. Ko sem začel hoditi v gimnazijo, so moji rojaki, žrtve nacizma, kacetniki, izseljenci, zahtevali poravnavo storjene jim škode. Nekateri so prejeli odškodnino, večini so jo odklonili. Niti moji prošnji niso ugodili. Kaj čuda, ko je ateste pisal in odločal nekdanji nacist. Petdeset let po dogodkih so simbolično odškodnino priznali vsem žrtvam nacističnega nasilja, takrat so jo prejeli in jo prejemajo zadnji. Veliko jih tega ni več dočakalo.”

> Kako živo je danes na Koroškem “stremljenje po svobodi, po zravnanosti, po pokončnosti” , kakor temu pravite v romanu?

“Tega je vedno manj, zato pa so tu prilagajanje, topoumnost, ubiranje komodne poti za vsako ceno, iskanje osebne koristi na duhovnem in materialnem področju. Zgledi, ki jih daje ogromno vidnih, važnih ali navidezno važnih ljudi, so za doraščajoče porazni.”

> V vaših delih je nemogoče spregledati avtobiografske prvine. Kako sami med procesom ustvarjanja doživljate prepletanje domišljije in resničnosti?

“Tudi domišljija je resničnost, tudi besedilo, ki nastane, je resničnost. Avtobiografski elementi, tudi oni resničnost in neke vrste nosilni stebri, so izhodišče za novo resničnost. Človek je v enem, je celota v raznolikosti, v razdvojenosti, v raztrojenosti ...”

> Spočetka ste študirali bogoslovje, ga opustili in šli raje za učitelja. S čim se vam je zamerilo bogoslovje?

“Ta pot se ni obnesla, ni bila moja, čeprav so nas na to intenzivno pripravljali osem dijaških let v škofijskem internatu in še leta v bogoslovju. Bolj pravilno je: ne čeprav, temveč ker. V svoji mladostni nezrelosti so nekateri prej, drugi pozneje spregledali, da je bilo to napotovanje neživljenjsko, neresnično, lažno. To je bil tudi čas, ko je nastajal Tjaž.”

> V Poizvedovanju za imenom pišete, da zavod “ni razvijal izvirnosti, temveč posnemanje in prilagajanje, nagrajeval je ubogljivost in kaznoval svojevrstnost” . Mar ne drži to tudi za mnoge druge sisteme? Ali zavod lahko razumemo kot metaforo za družbo?

“Dobro za metaforo, če jo tako razumete! Seveda, zavod je bil odsev takratne zatohle družbe, produkt in nadaljevanje tedanjega časa, in to velja tudi za vse druge sisteme. Upati je, da se časi le spreminjajo in mi z njimi.”

> Študij bogoslovja ste opustili. Kaj pa pisanje? Vas je že kdaj pred letom 2003 imelo, da bi pero vrgli v koruzo?

“Pisanje se me je vseskozi trdovratno držalo, že iz kljubovanja razmeram. Nikoli ne bi hotel vreči peresa v koruzo. Vedno mi je bilo do tega, da svoje pisanje zaključim urejeno in kadar bo meni do tega.”

> Debeli dve desetletji ste urejali revijo Mladje, pri kateri so sodelovali Erik Prunč, Karel Smolle, Gustav Januš, Valentin Polanšek in drugi. Kako danes vrednotite sadove te revije?

“Sadovi se ne dajo izmeriti, morda so, morda niso. Nimamo študij o tem, današnjemu do besede malomarnemu svetu se to tudi ne zdi pomembno. Verjetno bi se preobrat od koroške milosolznosti, od nabožne, poučne in poljudnoznanstvene literature nekega dne prigodil tudi brez te revije. Skromen zasuk v levo in s tem širjenje horizonta je bil vsekakor premik. Za napredek pa štejem dejstvo, da je literatura na Koroškem tako poskušala dohiteti literarno besedo v takratni Sloveniji.”

> Danes se v javnem življenju matične domovine redko pojavljate. Kako pozorno ga spremljate? Ste v stikih s pisateljskimi kolegi iz Slovenije?

“Pred desetletji so bili literarni stiki s Slovenijo živi in stalni in redni, danes tega ni več. Tako danes tako in drugo dogajanje v Sloveniji spremljam preko televizije. V zvezi sem bil od davnega z mariborsko založbo Obzorja, z njeno naslednico Litero sem še vedno. S kolegi se srečavam le naključno in sporadično. Imam pa nekaj drugih osebnih dobrih znancev.”

> Pravite, da o tem, kaj je vrh in kaj nižina, odločajo drugi. Kako pa vi ocenjujete literarno znanost? Je pravična razsodnica? In kako pravična je do domačih ljudi, ki živijo zunaj matične domovine?

“Literarna znanost je vsekakor pravična, če ne takoj, pa pozneje; če ne neposredno, pa po ovinkih. A ne morem se znebiti občutka, da je do literarnega pisanja zunaj slovenskih meja a priori dobronamerna, včasih kar nevarno prizanesljiva. Ne zadošča, da je nekaj napisano v težjih družbenih razmerah in v določenem jeziku. Jezik sam še ne dela umetnosti.”

> Posebna poslastica v vaših delih, tudi v zadnjem, pa je prav jezik - je prepoznavno vaš, poln starožitnih jezikovnih prvin in modernih, svežih prijemov. Pogosto sežete tudi po deležjih (šepaje, prilagaje se, ovedé se, držé se, strmé, sledeč, smejoč se, vračajoč se ...), ki so se jim nekateri pisatelji že zdavnaj odrekli, češ da so deležja stvar preteklosti, s katero ne želijo bremeniti bralca. Gredo celo v drugo smer. Kako doživljate novejša slovenska dela, v katerih se pisci skušajo bralcem približati z bolj pogovornim jezikom, s slengizmi, z vmešavanjem tujih jezikovnih prvin v materinščino in podobnim?

“Slovenski pisatelj bi se nikoli ne smel prilizovati bralcu. Ni mu treba odslikavati resničnosti, sedanjosti, saj to bolje opravi fotografija, reportaža, poročilo. Slovenski pisatelj bi moral odkrivati, kar je prikrito, prikazovati, kar je nevidno in neslišno. Pisatelj mora hoditi pred ljudstvom in ne bezljati za njim. Cankar je še čutil kamenje v hrbtu, današnji pisatelji pa se pustijo od bralcev trepljati po ramenih? To novodobno priklanjanje bralcu in hlastanje za njegovim priznanjem je izraz propadanja jezikovne kulture. Z jezikom pa smo ali nismo, z jezikom bomo ali ne bomo.”

> Lahko od vas pričakujemo še kako delo? Imate že kaj novega bodisi na papirju bodisi šele v glavi?

“Moja lahkomiselna napoved, da literarno ne bom več pisal, v glavnem še vedno drži. Izjemne okoliščine pa včasih zahtevajo preklic ali kar narekujejo izjemo. Tudi Poizvedovanje za imenom je bila izjema. Časi so taki, da se nič ne ve za naprej.”

> Kdaj ste bolj verjeli v moč pisane besede: pred pol stoletja, ko ste na literarno pot stopili z dramo Mrtvo oznanilo in zbirko Črtice mimogrede , ali danes?

“Jasno da na začetku, ko človek misli, da lahko premika svet. Pozneje spozna, da svet premikajo drugi in drugačni. Najmanj ga danes spreminjajo kulturniki, v tem je razlika z davnimi časi. Sicer pa je mogoče spremeniti samo svoje gledanje, svoj pogled. Vsega ostalega ni mogoče spremeniti.”

> Soglašate z oznako, da ste umetnik-perfekcionist, ki vse življenje kleše en sam kip?

“Umetnika si ne natikam na jopič, pri delu z jezikom pa mi je res do tega, da je do kraja dognan. Celo življenje en sam kip, v tem se pa povsem strinjam z vami. Saj to je botrovalo tudi odločitvi, da je dosti klesanja in mu je treba napraviti konec. Če kdo in če kaj, bo ta kip ocenila literarna znanost, o kateri sva govorila prej.”

> Kaj vam pomeni priznanje Vilenice?

“Mislim si, da so tisti, ki so mi podelili to čast, vedeli, kaj delajo. Gotovo so več razmišljali o avtorju, kakor je o svojem pisanju kdaj koli razmišljal sam. Zato je Vilenica zame lep dogodek. Uvrstili so te med vidna in opazna imena.”

> Kaj so po vašem mnenju temeljne teme, ki bi se jim morali književniki posvečati na tovrstnih srečanjih?

“Nisem človek srečanj in zborovanj, zato se s takimi in podobnimi problemi ne ukvarjam. Nimam pojma o potrebah festivalov, prej se mi vsiljujejo dvomi. Ni tako, da je tam veliko zrnja, a malo moke? Tresejo se gore, rodevajo se miške.”

ANDRAŽ GOMBAČ

Florjan Lipuš: “Človeka pograbi jeza nad tem, kako lahko se Slovenci dajo slepiti, zlorabljati, se odtujiti narodu, se odpovedati zdravi pameti in osnovnim načelom.”STA