Pisava, ki življenje olupi do jedra
Od predsinočnjim je v kamen ob vhodu v jamo Vilenica vklesano tudi ime David Albahari. “V Kanadi živeč pisatelj judovskih korenin in srbskega jezika” je na slovesni podelitvi nagrade 27. Mednarodnega literarnega festivala Vilenica zahvalni govor v prvi vrsti namenil svojim bralcem.
VILENICA> “Bralcem obljubljam, da bom vanje verjel bolj kot doslej. Brez bralcev ne bi bilo niti pisateljev, še posebej postmodernih, kakršen sem tudi sam.”David Albahari je zbranim postregel z iskrivo primerjavo - po naravi stvari so vsi pisatelji lisjaki. Lisjak nad lisjaki pa je postmoderni pisatelj. “Preprosto povedano - postmodernist preobrne vsako situacijo v svojo korist.” Tudi danes, ko se na postmodernizem gleda kot na nekaj preživelega, ostaja neomajno prepričan, da je postmodernizem “trajno stanje, danost in ne naključje, neizpodbitna značilnost duha in ne modna poza.” Ob tem je dodal, da bo še naprej ostal take vrste pisatelj, kot je bil doslej - lisjak. Njegov razorožujoče iskren nagovor pa je občinstvo nagradilo s stoječimi ovacijami, kar se na podelitvah vileniških nagrad doslej še ni zgodilo.
Pisatelju Davidu Albahariju sta nagrado podelila Veno Taufer, predsednik Društva slovenskih pisateljev in Vesna Humar, odgovorna urednica Primorskih novic, ki so tudi generalni medijski pokrovitelj in pokrovitelj nagrade vilenica. Na slovesnosti, ki jo je vodil Janko Petrovec so svoja dela prebirali slovenska pesnica Miljana Cunta, latvijski pesnik Karlis Verdinš in izraelska pesnica in pisateljica Nurit Zahri. Slavnostni govornik na prireditvi je bil predsednik države Danilo Türk.
O odnosu letošnjega lavreata do bralca je v utemeljitvi nagrade med drugim spregovoril tudi Andrej Blatnik, predsednik žirije vileniškega festivala. Po njegovi oceni Albaharijevo prozo lahko označimo za prozo sprememb in tišine, kjer ostaja ogromno nedorečenega in prepuščenega bralcu. Tega letošnji vileniški nagrajenec stalno postavlja v položaj prekoračevanja mej in zapolnjevanja vrzeli. Kajti v njegovi prozi krivda in greh nista natančno opredeljena, kakor si želi prenekateri današnji bralec, nevoljan sprejemati etične odločitve in razsodbe. Albahari pa tega v bralčevem imenu ne počne. “'Lepota je pelerina na hrbtu sveta' reče pripovedovalčeva žena v zgodbi Pelerina. Če veliko sodobne proze skuša s takšno ali drugačno pelerino pregrniti svet, ki ga zares živimo, Albaharijevo pisanje s svojimi zamolki in tišinami tako prevleko odgrinja - življenje olupi do čebulnega jedra, kjer se pričenja nema pesem,” je utemeljitev sklenil Blatnik.
MAKSIMILJANA IPAVEC
