Piščal odpihnila “prh” časa

KROMBERK > “Teh predmetov nikoli nisem zbiral z mislijo, da bo nekoč za razstavo, hranil sem jih zase,” je Pavel Medvešček povedal pred odprtjem, v pogovoru z avtorico postavitve Darjo Skrt. Mnogi so predmete polagali v njegove roke z močnimi čustvi: s strahom, z olajšanjem, z željo da se njihove zgodbe ohranijo.

Vse se je začelo, kot je to običajno, z radovednostjo. Medvešček je slišal drobce zgodb o starodavnih običa jih, ki so človeka in skupnost tesno povezovali z naravo in so bili starejši ter bolj pr vinski od vsake religije. Z veliko potrpljenja in občut ka je našel stik s pravimi možakarji. Preudarnimi in uglednimi člani skupnosti, ki so presodili, da je čas za razkritje, saj bo sicer stara vera za vekomaj pozabljena. Medvešček je imel srečo ali mu je bilo usojeno, odvisno od tega, kako gledamo na to, da je postal sodobni varuh te stare vere.

V dveh razstavnih sobah Goriškega muzeja so na ogled predmeti, na katerih se je nabral “prh” časa. Teh posebnih predmetov namreč staroverci nikoli niso čistili ali brisali, kvečjemu so z njihove površine odpihnili prah. In Medvešček je pov zel to starodavno spoštljivost.

Kačja glava, hišni duh

Ljubiteljem in poznaval cem Medveščkovega dela, ki je svoje zgodbe zapisal v več knjigah, se ob prihodu na razstavo zazdi, da so prišli domov. V živo in v treh dimenzijah videti kačjo glavo, vidca, hišnega duha ali lintverni kamen, je posebno doživetje. Tiste, ki se prvič srečujejo s temo, pa razstava pahne v povsem neznan, skrivnosten svet.

Kustosinja Darja Skrt je opravila veliko delo. In na nek način prevzela Medveščkovo vlogo. Tako kot je sam pred desetletji iskal in našel pristni človeški stik s pričevalci in se vračal v njihove kraje, da bi nabral zgodbe in predmete, si je Skrtova pridobila milost zaupanja zbiralca in v dolgih dopoldnevih ter popoldnevih sta kustosinja in lastnik zbirke počasi in po trpežljivo pregledala predmete, jim dala imena in jim pripisala zgodbe.

139 predmetov je pred stavljenih v 150 strani dolgem katalogu, v katerem besedila Skrtove in Medveščka spremljajo čiste, nazorne fotografije Rajka Zavadlava.

Zgodba s kabrco

Otvoritvi je dala še po seben čar zgodba s kabrco, glineno piščaljo posebne trikotne oblike. Izvirnik piščali ni ohranjen, a Medveščku je eden od njegovih pripovedovalcev pokazal glasbilo in mu dovolil, da ga skicira. Izvedel je tudi, da poleg manjše, meditativne, ki jo je videl, obstaja še večja, obredna glinena piščal enake oblike.

Izziva izdelovanja piščali po skicah se je lotila članica kanalskega Kluba keramikov Kanal Alenka Gololičič. “Ko sem videla skico, sem bila skeptična. In dela sem se lotila le zato, ker zaupam v Pavletovo verodostojnost. A mislila sem si, da ga je nekdo povlekel za nos,” je povedala keramičarka, ki je obljubila, da izdela le lupino. Bila je presenečena, ko je keramični trikotnik od sebe dal zvok: “V tistem trenutku sem dojela, da so te zgodbe, ti ljudje, resnični, da so bili med nami.”

Ob pomoči dr. Draga Kuneja iz SAZU, specialista za arhaične in tradicionalne piščali, sta nastali dve glineni glasbili. V roke ju je dobil mladi akademski glasbenik iz Avč Luka Ipavec. “Srečala sva se v Ljubljani in takoj, ko ju je prijel v roke, je začel igrati,” je povedala Skr tova. Tik pred otvoritvijo je nastal posnetek, s katerimi je mladi virtuoz, ki je začutil, kot sam pravi, “mističnost piščali”, obudil starodavni zvok. Ki je ganil tudi Medveščka. In občinstvo z iz delovalko piščali združil v popolni veri, “da je vse to res.”VESNA HUMAR

-- Slika

Darja Skrt (levo) in Alenka Gololičič sta pomagali Medveščku, ko se je preizkusil v igranju na kabrco

-- Slika

Katalog in razstavna postavitev sta številnim obiskovalcem odprla vrata v skrivnostni svet staroverstva