Piše, kot bi slikala akvarele
Igranje je ljubezenski roman in obenem knjiga o destigmatizaciji shizofrenije, bi lahko strnili predstavitev knjige avtorice Stanke Hrastelj v novogoriški Mestni knjigarni. Manca Košir je poskrbela za zanimiva vprašanja in dobro vzdušje, avtorica sama pa je predstavila ozadje napisanega in prebirala odlomke iz romana.
NOVA GORICA> Zanj je prejela nagrado modra ptica, ki jo podeljuje Mladinska knjiga. Danes bodo prozni prvenec Stanke Hrastelj predstavili še v Domu knjige v Kopru.
Roman Igranje avtorica pred bralca postavlja kot intimne reminiscence junakinje, ki ima ljubečega moža, po izgubi službe pa nenadoma preveč prostega časa. Skozi roman se budnost vse bolj prepleta s sanjami, junakinja začenja slišati glasove, strah jo je ljudi in leze proti diagnozi shizofrenije. “Ali je to beg vase?”, se je spraševala avtorica, ki je bolezen spoznavala preko svojega očeta. Spoznala je, da se “to zgodi” nežnim, senzibilnim ljudem, ki enostavno niso za ta svet; da je to beg v drugo stanje.
Na srečanju z Novogoričani je Stanka Hrastelj, ki je doslej izdala že dve pesniški zbirki, Nizki toni (2005) in Gospod, nekaj imamo za vas (2009), v pogovoru z Manco Košir povedala, da si je vedno želela postati slikarka, a si tega enostavno ni upala. Zato je čopič zamenjala za tipkovnico, slikarski pridih pa je vendarle ostal. Koširjeva je namreč dejala, da Stanka piše tako, kot bi slikala akvarele. Kaj kmalu je beseda nanesla na ikone, podobe čaščenja, iz katerih bi Hrasteljeva pisala diplomsko nalogo na Teološki fakulteti, če bi seveda diplomirala, pa ni. Ostala ji je zaljubljenost v cerkev. In od ikon na umetnika Zorana Didka, ki ga omenja v romanu in o katerem pravi, da bi ga morali bolje poznati.
“To je ljubezenski roman, kjer je moški v ozadju in ženska v ospredju,” je knjigo opisala Koširjeva in dodala, da se avtorica tudi sicer v poeziji veliko posveča odnosom. V odnosih je veliko igre, junakinja Marinka igra celo pred seboj. Naslov igranje, tako avtorica, je izbrala (tudi) zaradi tega, ker Marinka v trenutku, “ko se ji poslabša” in se znajde v psihiatrični bolnišnici, misli, da je glavna igralka v filmu, ki ga tisti hip snemajo.
Nela Malečkar, urednica knjige in predsednica žirije, je knjigo ocenila kot roman, v katerem se glavna junakinja igra normalnost, pisateljica pa se mojstrsko igra z besedami. Kot odliko romana, ki jo iščejo z natečajem, je izpostavila komunikativnost in literarno kakovost v eni knjigi.
KLAVDIJA FIGELJ