Ples, ki mu nihče ne uide
Vojne in epidemije kuge, črne smrti, so v srednjem in zgodnjem srednjem veku pustile odtis na številnih grafičnih listih, pa tudi na stenah kostnic in cerkva po Evropi. Mrtvaški ples, ki velja za enega najzanimivejših ikonografskih motivov v srednjeveškem slikarstvu, ima v Istri dva izjemna spomenika. O njiju v svoji najnovejši knjigi Mrtvaški ples v Istri piše umetnostni zgodovinar, dr. Tomislav Vignjević.
KOPER > Poslikavam iz Marijine cerkve v Škriljah pri Bermu in v cerkvi sv. Trojice v Hrastovljah se že dolgo posveča umetnostni zgodovinar dr. Tomislav Vignjević. Leta 2007 je izdal študijo Ples smrti, najnovejša dognanja o dveh najbolje ohranjenih primerih tega ikonografskega motiva iz 15. stoletja pa je zbral v monografiji Mrtvaški ples v Istri, ki je pred kratkim izšla pri Univerzitetni založbi Annales.
“Mrtvaška plesa iz Berma in Hrastovelj sta zelo dobro ohranjena in sta že s tega stališča zanimiva za raziskovalce te motivike v mednarodnem prostoru, saj so bili številni mrtvaški plesi iz 15. stoletja, tudi tisti najbolj pomembni, popolnoma uničeni oziroma so le skromno ohranjeni,” pojasni Vignjević in doda, da sta istrska mrtvaška plesa tudi izjemni umetniški stvaritvi. V plesu okostnjakov in predstavnikov različnih stanov, ki jih je na zahodno steno Marijine cerkve v Škriljah pri Bermu leta 1474 naslikal Vincenc iz Kastva in sprevodu smrti, kakršnega je v Hrastovljah leta 1490 pozneje upodobil mojster Janez iz Kastva, pa je seveda čutiti duh časa.
Umetnostni zgodovinar dr. Tomislav Vignjević, raziskovalec na Znanstveno-raziskovalnem središču Univerze na Primorskem in docent na Fakulteti za humanistične študije, je mrtvaška plesa iz Berma in Hrastovelj temeljito obdelal že v monografiji Ples smrti, ki je pri založbi Annales izšla leta 2007. Študija Mrtvaški ples v Istri je nadgradnja oziroma dopolnjena izdaja dela iz leta 2007. V novi knjigi je dopolnjeno predvsem poglavje o istrskem slikarstvu v 15. stoletju.
Črna smrt na cerkveni steni
Življenje v poznem srednjem veku je zaznamovala fascinacija s smrtjo. Po Evropi je v letih od 1347 do 1353 pustošila velika epidemija kuge. Črna smrt je doslej največja in najbolj uničujoča katastrofa, ki je prizadela Evropo - za hitro napredujočo in neozdravljivo boleznijo je tedaj umrla kar tretjina prebivalstva.
Kot v knjigi Mrtvaški ples v Istri ugotavlja Vignjević, so uničujoče epidemije s seboj prinesle tudi občutek nelagodja, strahu in negotovosti. V likovni umetnosti tistega časa so se odslikale v različnih motivih: “Neizbežna in vsepričujoča bližina smrti je v ikonografiji segala od motiva deklice in smrti, srečanja treh živih in treh mrtvih do priročnikov o pravilnem umiranju (Ars moriendi), ki so bili opremljeni z grafikami ... Najbolj monumentalen izraz pa je našla v motivu mrtvaškega plesa.”
Sporočilo mrtvaškega plesa je preprosto - pred smrtjo smo vsi enaki: od otroka, berača, prek trgovca in kraljice vse do papeža. In tudi če segaš v mošnjo, ponujaš zlatnike, s tuzemskim bogastvom smrti ne boš pretental. Sprva so to idejo razširjali predvsem dominikanci - prvi primerki te ikonografske teme so namreč nastali prav v bližini dominikanskih samostanov.
Baselski in pariški zgled
Mrtvaška plesa iz Berma in Hrastovelj sta si zelo podobna le na prvi pogled. Vsak ima svoje značilnosti in posebnosti: eden se je po vzoru ozrl v Švico, drugi v Francijo. ”Mrtvaški ples iz Berma se zgleduje po slovitem mrtvaškem plesu iz Basla, ki je nastal okoli leta 1440 in ga je najverjetneje naslikal znani švicarski slikar Konrad Witz, v hrastoveljskem mrtvaškem plesu pa gre za zgledovanje po francoski ikonografski tradiciji,” pojasnjuje Vignjević in dodaja, da je bermski veliko bolj razgiban, v njem je čutiti karnevalsko vzdušje, hrastoveljski pa je bolj kot plesu podoben mirnemu sprevodu.
Tudi Istri epidemije niso prizanesle: do leta 1248 je v slovenski Istri kuga razsajala desetkrat, leta 1348 sta bili strahotni kugi v Piranu in Miljah, zadnja kuga v koprski komuni med letoma 1630 in 1632 pa je pobrala skoraj 5000 ljudi, lahko preberemo Janeza Kramarja, objavljenega v Zgodovinskem časopisu leta 1995.
Gotika, ki ni videla renesanse
Zanimivo je tudi, da je skoraj sočasno, ko sta se delavnici Vincenca in Janeza iz Kastva zgledovali po poznogotskih umetninah iz srednje Evrope, le nekaj deset kilometrov stran že cvetela renesansa. V Kopru je takrat deloval Cleriginus III.. Leta 1471, tri leta preden je Vincenc poslikal cerkvico v Bermu, je Cleriginusv cerkvi v Oprtalju slikal v beneškem renesančnem slogu. In prav tu naletimo na še eno značilnost istrskega slikarstva 15. stoletja: delo slikarjev, ki so v tem času ustvarjali na tem območju, je močno zaznamovala politična ureditev. Kastav, znan po svojih srednjeveških slikarskih delavnicah, je tako kot osrednji in vzhodni del Istre spadal pod cesarstvo oziroma oblast Goriških grofov, zahodna obala in mesta ob njej pa so bili pod beneško oblastjo. Prav zaradi upravnih delitev so se slikarji iz kastavske delavnice ravnali po vplivih iz srednje Evrope in bili slogovno bližje osrednjeslovenskemu stenskemu slikarstvu druge polovice 15. stoletja kot pa novostim, ki jih je prek Benetk prinašala italijanska renesansa. Vincenc in Janez iz Kastva sta tako kot njuni slikarski kolegi iz osrednje Slovenije pri delu uporabljala grafične predloge. Opirala sta se na dela nizozemskega grafika, ki ga poznamo pod imenom Mojster s svitki in se zgledovala po lesorezih iz Biblie Pauperum, ki je izšla v Utrechtu okoli 1460.
A kot opozarja Vignjević, vse našteto ne pomeni, da istrska mrtvaška plesa nista izvirna in da slikarja nista premogla lastnega predelovanja vzorov: “Oba spomenika kot celoti izkazujeta tudi povsem specifične, izvirne rešitve in sta glede na skromno število ohranjenih del stenskega slikarstva pomemben del evropskega duhovnega in umetniškega izročila poznega srednjega veka.”
MAKSIMILJANA IPAVEC
