Ples tehnik in barv

IZOLA > Na križišču kiparstva, slikarstva, fotografije in računalniške grafike, Sanja Tošić ustvarja podobe, ki gledalčevo oko priklenejo nase z barvo. Hipnotični prepleti barv dajejo vtis, da so (lahko) cvetovi eksotičnih rož, klobčiči svilenih niti, zapredki kakšne nove civilizacije in še marsikaj drugega. Do abstraktnih form, za katere se zazdi, da so še najbližje skulpturi, pride z dokaj dolgotrajnim postopkom. Sama pravi, da je precej preprost: “V vodo oziroma kakšno drugo tekočino vlijem oziroma z različnimi pripomočki vbrizgam mešanico barv, to studijsko fotografiram, računalniško obdelam in potem sprintam na različne materiale. Tokrat sem izbrala aluminij.”

Prvi tovrsten ciklus je naredila pred dvema letoma. Naslovila ga je Non finiti, saj gre za produkcijo s pomočjo računalnika, prek katerega se lahko slike večno preobražajo. Eksperiment je v njenem ustvarjalnem procesu ključen, raziskuje pa predvsem gibanje. Njegove zakonitosti nekdanjo plesalko privlačijo že dolgo, in verjetno gre tudi v tem iskati odgovor, zakaj si tako želi, da bi njene podobe lebdele. dajale občutek lahkotnosti ter estetske dovršenosti in lepote. “Drži, estetika mi je zelo pomembna, želim si in se trudim, da bi bile podobe, ki jih ustvarim lepe. Lepota je minljiva, je hipna - pri teh formah traja tako kratek čas, da jo je izjemno težko ujeti. Fotografija pa je medij, ki zmore ujeti, zamrzniti trenutek.” A prav s fotografijo je imela nekaj časa precej “preglavic”. Ko se je posvečala tradicionalnim likovnim tehnikam, je imela namreč do fotografskega medija precejšen zadržek: “Fotografije si skoraj nisem upala uporabljati; saj se mi je zdelo, da ni unikat, ker jo je pač mogoče reproducirati.” Za ustvarjanje Sanje Tošić je bilo prelomno “srečanje” z Damienom Hirstom. “Ko sem videla njegova dela, pri katerih je na elektromehanski način prek spirale zlival barvo in tako delal slike, me je to osvobodilo pritiskov, napetosti, pomislekov, ki sem jih imela glede materialov, orodij,” pove in v smehu doda, da je zdaj na poti k svobodi. In čeprav se v zadnjem času posveča predvsem eksperimentiranju, tradicionalnih likovnih tehnik ni opustila: “Ko delam z računalnikom, pogrešam snovnost barv - mokre so, goste, dišijo ... v računalniškem prostoru njihovih fizičnih lastnosti ne občutiš. Tam je samo miška. Ko sem se začela ukvarjati z digitalnimi mediji, z računalniško grafiko, sem najbolj pogrešala prav 'fizičnost' barv,” še pove mlada ustvarjalka, ki si želi, da bi v prihodnje svojo energijo lahko usmerjala v umetnost, raziskovala in našla nove načine in nove postopke.

MAKSIMILJANA IPAVEC