Po vokalni, še ritmična ekstaza
Po četrtkovi vokalni ekstazi s Perpetuum Jazzile je v soboto didžej Valentino Kanzyani zakrivil še ritmično. Skorajda matinejsko zasnovan dogodek ob njegovi 20-letnici didžejanja je navkljub slabemu vremenu pritegnil številne, tudi tovrstnih elektronskih zabav nevajene poslušalce, ki so lahko zaužili tudi premiero njegove prve plošče Love&Gratitude.
KOPER> Že dan prej je v Pokrajinskem muzeju s pomočjo vprašanj Črta Butula in ob glasbeni spremljavi didžeja Iana F, osvetlil kariero, ki je bila vse prej kot z rožicami postlana. A vedno nasmejani Tine Kocjančič, ki je v času, ko si je nadel umetniško ime, požel nemalo zgražanja in posmeha, na preteklost gleda kot na tlakovanje poti, kjer je vsak tlakovec pomemben. Tudi njegov oče, sicer znani glasbenik Danilo Kocjančič, je bil nad sinovimi didžejski ambicijami vse prej kot navdušen. “Pa ne zaradi glasbe same, temveč zato, ker je imel za sabo veliko izkušenj v glasbenem svetu. Zato si je zame želel vse kaj drugega,” je pojasnil didžej, ki pa ga je med prvimi podprla mama Slavica, še danes zvesta udeleženka sinovih bližnjih nastopov.
Zanimiva iskrica večera je bilo tudi spominjanje časov Kanzyanijevega srečanja z lastniki Ambasade Gavioli, ki so mu zaupali “bukiranje” svetovnih zvezd: “Ko so prišli do mene, sem bil presenečen. Vsi so me zaradi moje glasbe odganjali, oni pa so me želeli prav zaradi nje.” Že med delom v Izoli si je ustvaril množico poznanstev in prve nastope v tujini, a šele po razbitju okov, ki so mu onemogočali razvoj, so se mu vrata v svet resnično odprla. Pomemben korak je bil tudi začetek produciranja svoje lastne glasbe. Med številnimi skladbami, ki jih je izdal na vinilih in samostojnih elektronskih izdajah, jih je nekaj doseglo tudi komercialni uspeh (Leliva, Flying), a nikoli ni čutil, da bi iz njih lahko sestavil ploščo “z repom in glavo”. Vse doslej.
Počasneje, strastneje
V soboto popoldan je dogajanje v Taverni bolj kot na karkoli drugega spominjalo na srečanje starih znancev. In na matineje, s katerimi je v neposredni bližini, v nekdanjem Amadeusu, Kanzyani postavil mejnik koprskim zabavam. Nekdanji rejverji so na prizorišče prihajali z vozički in družinami, izmenjavali spomine na stare dobre čase, mlade generacije ljubiteljev elektronske glasbe pa so začele kapljati in zapolnjevati plesišče šele po sedmi uri. Ob uri, ko sicer večina še niti ne razmišlja, kaj bi zvečer oblekla. Kanzyani, ki je mešalno mizo uvodoma prepustil Ianu F, kasneje pa še francoskemu duu Masomenos, je navkljub dolgoletni zavezanosti technu in kasnejši, milejši različici teck houseu, tokrat predstavil glasbo, ki utripa počasneje, strastneje in iskreneje.
Didžej, ki je še pred tednom vrtel v Braziliji, zatem na Ibizi, kjer zdaj živi, v sredo v Makarski, že naslednji vikend pa bo v Ukrajini, se z žanri ni nikoli obremenjeval, a se je vplivom različnih glasbenih zvrsti resnično prepustil šele v zadnjih letih, kar je vplivalo tudi na ploščo Love&Gratitude. Slednjo je v sklepni poldrugi uri predstavil s pomočjo glasbenih prijateljev, kitarista in bobnarja Marka in Mitje Stropnika ter bobnarja Morena Buttinarja, s katerimi je svoj kredo predstavil tudi v živo.
Od housea do božanskih violin
Izpod prstov Marka Stropnika je zadonela tudi uspešnica Flying, vse ostalo pa je bila akustična improvizacija na elektronsko podlago trinajstih skladb z albuma, ki bo v miksani različici v kratkem dosegljiv brezplačno na spletu. Plošča, s katero želi didžej izpričati tako svoj glasbeni kot osebnostni razvoj, na trenutke zveni kot tribalen house, počasnejši trance, tudi elektrojazz in še bi lahko naštevali glasbene vplive, ki jo gradijo. Slišati je tudi pozavno, govor mehiškega šamana o prihodnosti sobivanja ljudi z naravo in božanske violine, s katerimi je Kanzyani želel skleniti nastop, a si je občinstvo s skandiranjem “we want more!” priborilo še eno skladbo.
Ponočevanje ni pogoj
Valentino Kanzyani je s prireditvijo, ki bi se v primeru lepega vremena ob pretiranemu obisku lahko spremenila v kaj drugega, dokazal, najbrž povsem nenačrtno, še nekaj. Njegov nastop so si prišli ogledat mnogi Koprčani, ki ga, čeprav je domačin, doslej bodisi zaradi visokih vstopnin bodisi poznih nočnih ur še nikoli niso poslušali. In marsikdo se je lahko v živo prepričal, da elektronska glasba ni nikakršen bavbav. Da se je prireditev sklenila ob tričetrt na eno zjutraj, ko ponavadi glavni gostje tovrstnih zabav niso niti še v bližini odra, in je kljub temu uspela, je zadosten dokaz, da je samoumevnost elektronskega ponočevanja navadna muha in ne nekakšna neizogibna sestavina kulturnega fenomena.
MAJA PERTIČ GOMBAČ
