Podobe, ki izvabljajo solze

CERKNO > Razstava gledalca povede v čas socialističnih sedemdesetih. Šolarji so se ob njihovem izteku ravno preselili v novo, z vse slovensko pomočjo zgrajeno Osnovno šolo NOB. Njihovo stavbo je leta 1978 zasedel novo osnovani muzej, kot oddelek NOB Mestnega muzeja Idrija. 35 let pozneje so odprli razstavo Podobe Cerkljanske, ki razkriva čas največjega poleta krajev pod Poreznom.

Z Eto do neba

Sedemdeseta leta minulega stoletja je avtorjema - zgodovinarjema Milojki Magajne in Sandru Oblaku pomagalo osvetliti preko 50 dejavnih sopotnikov zlatih let. Arhivske dokumente, fotografije, predmete in opremo, spremljata filmsko ter zvočno gradivo in zajeten katalog.

Postavitev popelje v značilno dnevno sobo, med gradbišča, na katerih so starožitnost izrinjale nove hiše in bloki, makadam asfalti in je odplake lovilo novo infrastrukturno omrežje. Ustavi se v učilnici nove šole, ob gradbišču hotela in v vrvenju društvene ustvarjalnosti. Naposled pa v Eti, ki je kot prekaljena partnerka nemškega koncerna poganjala dohodek v nebo. V tem desetletju je “zrasla” iz 16 na 99 milijonov mark. Z dobičkom je velikodušno podpirala levitev krajev svojih delavcev (desetletje je začela s 699, končala pa s 1479 zaposlenimi) v sodobnost. Iz leta v leto je odpirala nove proizvodne hale in v tovarni podpirala vse, o čemer so ljudje prej le sanjali. Kulturno, športno in družabno življenje, mladinsko dejavnost, informiranje in snovala turistično prihodnost.

Ob njej pa so Mlekarna, Pekarna, Kmetijska zadruga Slovenijales, Avtoprevoz, Nama in še in še, vabile na delo iz venečih kmetij, a cvetočih vasi.

Z Eto v recesijo

“Bil je čas samoupravljanja, družbene lastnine, združenega dela, čas rasti in občasnih kriz. Življenje se je v tistih letih obrnilo na bolje, zato se jih večina spominja z naklonjenostjo,” je razstavo, ki jo odprla v.d. direktorice Direktorata za kulturno dediščino Špela Španžel, pospremila Magajnetova.

Ni nam ušlo, ko so se ob podobah gospodarskega razcveta obiskovalkama utrnile solze. “Predobro je šlo, da bi lahko trajalo. Tu predstavljenih malih podjetij že dolgo ni več, novih ni, Eta tone,” nista skrivali tesnobe.

Drug za drugim so ob pokopanih gospodarskih podobah obiskovalci zmajevali z glavami. Cerkno preživlja težke čase. Edina še preostala, finančno sicer trdna Eta krči programe in po pospešenem odpuščanju v minulih mesecih šteje manj kot 900 zaposlenih. Dobičke in dele enormnega presežnega kapitala 24 milijonov evrov v bankah pa v treh četrtinah pošilja prav tolikšnemu lastniku v Nemčijo. Njegovo kapitalistično uho je za dediščino nekdanjega Etinega razvojnega poganjanja vse Cerkljanske gluho. Razstava, tudi z motom Mestnega muzeja Idrija Dediščina preteklosti, bogastvo prihodnosti, na to spominja, opominja in skuša izvabiti optimizem.

Čas za premislek ob podobah najbolj zlatih let Cerkljanske pa bo vse do sredine februarja, kolikor bo razstava odprta.

SAŠA DRAGOŠ