Podobe, ki posedujejo demiurško moč
V soboto svoja vrata odpira 55. beneški bienale likovne umetnosti. Kustos Massimiliano Gioni (1973), najmlajši doslej, je pripravil osrednjo razstavo bienala pod naslovom Enciklopedična palača. Pravi, da na njej ne bo političnih in ideoloških podob. Zanimajo ga naše notranje podobe ter kako in kje (v naši glavi) nastajajo.
BENETKE > Z Enciklopedično palačo se Massimiliano Gioni naslanja na idejo arhitekturne makete za univerzalni svetovni muzej, ki si ga je v petdesetih letih 20. stoletja zamislil italijanski priseljenec v ZDA, avtomehanik in ljubitelj arhitekture Marino Auriti (1891-1980). V njem naj bi shranili vse primerke predmetov, ki so plod človekovega dela.
“Zelo me zanima raziskovanje arhitekturnih aparatov razstavnega prostora, ideoloških konstruktov, ki so v ozadju takšnega prostora, operativnih mehanizmov, ki definirajo značaj in vrednost ter oblikujejo recepcijo dela. Želim ustvariti gledališke intervencije in dogodke, mizanscene, ki odpirajo prostor za dialog med njihovim izvorom in prostorom, v katerem so sprejeti, ugledani. Ideja o gledalcu kot naključnem turistu me navdušuje, prav tako kot delo v specifičnem, običajno izpodrinjenem okviru, ki tako postane spominek par excellence - fetiš izvirne izkušnje.” (Jasmina Cibic)
Gioni je k tej razstavi povabil 150 ustvarjalcev pretežno 20. stoletja. Razprostrla se bo od Jungove knjige Liber novus, kjer obravnava ilustracije arhetipov kolektivne podzavesti do instalacije Walterja De Marie, ki se je v šestdesetih letih družil z ohojevci. Na razstavi bo moč videti antropološka in umetniška dela z upodobitvami podob, nastalih v človekovi glavi v stanjih halucinacij, sanj, fantazij, prebliskov.
Umik od umetnine
Kot je v intervjuju z Lilijano Stepančič za Poglede dejal Massimiliano Gioni, ga zanima magičnost podobe, ki nastaja znotraj našega telesa. Tisto, kar Hans Belting imenuje notranja podoba. Tisto, kar se naslanja na dediščino umetnosti nadrealizma. “Gre za moč podob v naših glavah,” pravi in doda, da smo, preden smo postali ikonografska družba, razmišljali v podobah. “Sanjali smo in sanjamo v podobah, ne pa v jeziku,” zatrjuje Gioni, ko se spušča na polje analitične psihologije. Zato se bo njegova razstava začela s knjigo Carla Gustava Junga. In kot Jung, je tudi Gioni iskal arhaične podobe ter jih povezal s sodobnostjo. “Obe vsebujeta acociativno obliko mišljenja oziroma magično mišljenje, v katerem podobe ali znanje posedujeta demiurško moč.”
Ni treba posebej poudarjati, da je tema zanimiva, ker se povezuje tudi z naravoslovnimi znanostmi, nevrologijo in psihiatrijo o delovanju možganov.
Zanima ga figurativna izraznost v smislu folklore, ki nam pripoveduje o našem odnosu do znanja skozi podobe. “Odmaknil bi se rad od ideje o umetniškem delu kot umetnini.” Gioni zato med ustvarjalce povabi tudi samouke.
Cibicevo zanima država
Na bienalu bo tokrat videti razstave v nacionalnih paviljonih 88 držav, letos bo deset novih, med njimi Republika Kosovo in Vatikan.
Slovenijo bo v galeriji A+A (v bližini Akademije ali palače Grassi), ki se za časa bienale prelevi v nacionalni paviljon, zastopala mlada sodobna umetnica, diplomantka beneške akademije Jasmina Cibic s projektom Za naše gospodarstvo in kulturo, pod okriljem Muzeja in galerij mesta Ljubljane. Naslov si je Cibiceva sposodila iz članka, objavljenega v Kroniki slovenskih mest iz leta 1941, kjer predstavljajo, kaj vse je v dvajsetih letih obstoja razstavljal ljubljanski velesejem; od pasemskih petelinov, do modernega slikarstva.
Fasciniralo jo je, kako sta umetnost in gospodarstvo hodila z roko v roki z državo oziroma, kako sta sosledno izgrajevala mit o državi. V projektu se je posebej posvetila arhitekturi Vinka Glanza, osrednjega protokolarnega arhitekta nekdanje Jugoslavije, ki ji pomeni lep primer funkcioniranja ideologije in oblikovanja nacionalne ikonografije.
Njegovo tehniko je uporabila pri oblikovanju slovenskega paviljona v galeriji A+A, prostore je oblikovala v različne module, ki terjajo različen angažma med umetniškim delom in gledalcem.
Nekateri prostori, v katerih bodo na ogled tudi tihožitja iz zbirke državnega zbora ter dva filma, posneta v Glančevih arhitekturah (vili Bled in državnem zboru), bodo zaživeli šele z gledalcem, spet v drugih bo gledalec zgolj voajer.
Odprtje slovenskega paviljona bo nocoj, v sklopu razstave napovedujejo tudi performans. Producent projekta je Galerija Škuc, kustos pa Tevž Logar.
KLAVDIJA FIGELJ
