Podobe sveta, ki beži in izginja
V ateljeju Nike Zupančič so več kot desetletje nastajale črne in bele slike, lani pa so se na njena platna naselili tudi zeleni in modri odtenki. Na razstavi Nočne-dnevne slike, ki bo v galeriji Loža na ogled do 15. januarja, gledalec tako lahko vstopi v oba slikarkina svetova.
KOPER > Dela Nike Zupančič (1978) smo na Primorskem zadnjič videli marca lani, na skupinski predstavitvi slovenskih slikark mlajše in srednje generacije v novogoriški Mestni galeriji. Na postavitvi Arhitektura duše, telesa in srca se je predstavila z Joni Zakonjšek, Suzano Brborović in Iro Niero Marušič. Novogoriško razstavo je zasnoval Andrej Medved, ki je tudi kustos razstave Nočne-dnevne slike. Ta gledalca najprej popelje v barviti del univerzuma Nike Zupančič: v krajine, na katerih mimo njega drsi narava, naslikana v zelenih in modrih tonih. “To so torej Nikini pejsaži ... ne realistični, impresionistični, niti abstraktni in modernistični, temveč eksistencialni, intimni in čustveni pejsaži, kjer je kot na začetku našega stoletja pomembna empatija, se pravi temeljno, čutno, duhovno, psihično vživetje,” je o novih delih Zupančičeve zapisal Medved.
Slike - denimo serija desetih malih platen Male pokrajine iz leta 2015 -, predstavljajo spominske pokrajine; nastale niso na podlagi fotografij kot nekatera njena prejšnja dela, ampak vznikajo iz notranjih občutij, okruškov in naplavin spomina.
Slikarstvo Nike Zupančič diha v posebni spokojnosti; črne in bele slike ustvarjajo vzdušje meditativnosti, nekakšno oazo barvne askeze sredi sveta, nasičenega s poplavo kričečih podob. V črno-belem slikarskem opusu je čutiti sled grafike, ki se ji je avtorica po diplomi na ljubljanski likovni akademiji posvetila med podiplomskim študijem. Grafična izkušnja na njene slike ne stopa le s črno in belo, marveč tudi z gravurami, ki režejo debele barvne nanose. “Dnevne” in “nočne” slike predstavljajo tudi dve različni občutenji - bele se zdijo kot zapredki nežne melanholije, črne pa delujejo ekspresivno, kot odraz ali slutnja nezavednega, ki privre iz globin.
Umetnostni zgodovinar Tomislav Vignjević v delih Nike Zupančič prepoznava poetiko minljivosti. To slikarka dosega s serijami in zaporedji slik, na katerih so nakazane in tematizirane spremembe v času - ena takšnih je gotovo triptih Letni časi.
Pri slikarstvu Zupančičeve gre po Vignjevićevih besedah za nakazano občutje krhkosti sveta, ki nezadržno mineva, kot se transformirajo sence ob somraku: “Te pokrajine ali nedefinirani kraji, kjer se vršijo nekakšni boji med svetlim in temnim, barvo in belino ter med sencami in svetlobo, so nekakšni otoki samote in meditacije o enigmi vidnega sveta, kakršnega beleži slikarkin čopič, s katerim so podani subtilni barvni in tonski prehodi ter ravno tako subtilna občutenja sveta, ki izginja.”
MAKSIMILJANA IPAVEC
