Podobo trpečega tržaškega Slovenca je treba preseči
Delo Slovenska dramatika in tržaški tekst odpira nov pogled na tržaško stvarnost. Študija dr. Bogomire Kravos med drugim dokazuje, da je slovensko identiteto na območju omogočala in potrjevala gledališka ustvarjalnost. Bralcu odstira vpogled v dramska besedila, skozi katera se zrcali resnica kraja in časa.
LJUBLJANA > Urednik Ivo Svetina poudarja, da gre za temeljno študijo druge polovice 20. stoletja in prvo raziskavo te vrste pri nas.
Dr. Bogomila Kravos je na včerajšnji predstavitvi v Slovenskem gledališkem muzeju poudarila, da je biti Slovenec v Trstu kompleksen pojem, saj ta vključuje problematiko obrobja. Ko bomo razumeli, da gre v tem primeru za prostor, kjer se živi in diha drugače, bomo na dobri poti k boljšemu poznavanju celotnega skupnega slovenskega prostora, meni avtorica. “Prek dramatike spoznavamo pravo obličje tega mesta ter njegov slovenski in nenazadnje tudi italijanski duh. Dramatika je tista, ki ponuja ključ k razumevanju tržaške stvarnosti,” je prepričana Kravosova. Kot ilustrativen primer je navedla Josipa Tavčarja, pisatelja ki je sicer obiskoval italijanske šole, študiral germanistiko, a je v Trstu svoja dela pisal v slovenskem jeziku. Kravosova v svoji študiji celovito zajame “tržaškost”, proučila je dela sodobnih dramskih piscev v mestu - med njimi tudi Borisa Kobala, Claudia Magrisa, Marka Sosiča in Sergeja Verča.
Aktualizirana doktorska disertacija Slovenska dramatika in tržaški tekst prinaša poglobljen vpogled v gledališko dejavnost in pritrjuje tezi, da je gledališče bistveno pripomoglo k razvoju slovenske identitete na Tržaškem.
“Bogomila Kravos je napisala izjemno študijo o slovenski tržaški dramatiki v drugi polovici 20. stoletja, pri čemer jo je vodila metodologija ruskih semiotikov, Vladimirja Toporova in Jurija Lotmana. Semiotika je sicer v Italiji dobro znana tudi zaradi dela priznanega zgodovinarja Umberta Eca,” je o metodološkem pristopu dela povedal urednik in direktor muzeja, Ivo Svetina.
Kravosova je posebej poudarila, da je treba enkrat za vselej preseči enoznačno podobo tržaškega trpečega Slovenca, podobo, ki se je tudi znotraj dramskih besedil dokončno izoblikovala v šest-desetih letih minulega stoletja in v veliki meri botruje tudi današnjemu pogledu na življenje Slovencev v Trstu. Svetina pa meni, da današnjim težavam osrednje Slovenije v videnju Trsta botruje to, da razmer v tem mestu nismo nikoli dobro razumeli. Trst in okolico po njegovi oceni namreč že od časa nekdanje Jugoslavije razumemo kot zamejski prostor, in prav to pojmovanje je povzročilo veliko škode. A ko smo to območje postavili “za mejo”, smo po Svetinovem mnenju pozabili na skupni slovenski prostor.
ROBI ŠABEC