Poet s kitaro
“Kitara ne naredi pesnika, to drži,” na zavihku modre knjige piše prevajalec Matej Krajnc, “a pesnik s kitaro ni nič manj pesnik.” Poeziji velikega Boba Dylana, ki smo jo naposled dobili tudi v slovenskem prevodu, bomo danes zvečer v živo prisluhnili na koncertu v Areni Stožice.
LJUBLJANA > Pri Mladinski knjigi je v Novi liriki, naslednici naše bržkone najuglednejše pesniške zbirke Lirika, pod naslovom Ni še mrak izšla polstoletna bera pesmi Boba Dylana (1941). Ameriški kantavtor je v začetku šestdesetih let v popularno glasbo vpeljal visoko poezijo, jo kmalu zatem poročil z rockom in vplival na nešteto glasbenikov vsepovsod po svetu, tudi pri nas. V prevodih, za katere je zaslužen izjemno plodovit in dragocen vsestranski ustvarjalec Matej Krajnc, slovenski bralec zdaj pobliže spoznava Dylanove pesmi od prikupno iskrene mladostne ode legendarnemu folkovskemu pionirju Woodyju GuthriejuPesem za Woodyja (Song to Woody) s prvenca Bob Dylan (1962) do nasilne Plačujem v krvi (Pay in blood) z mojstrove za zdaj zadnje zbirke avtorskih pesmi Tempest (2012). Bogata zbirka prinaša kar 83 pesmi, od uspešnic do nepričakovanih miniaturk, ki omogočajo reprezentativen vpogled v Dylanov obsežen in zelo raznovrsten opus.
Prevajalec vezane besede se vselej znajde na razpotju, pred odločitvijo: bo ostal zvest vsebini izvirnikov in se odrekel metrično pravilnemu verzu ali pa bo vztrajal pri rimah in drugih pesniških sredstvih ter vsebino, kjer ne bo šlo drugače, izpeljal po svoje?
Nam bližnji italijanski prevajalci rokerskih pesnikov se praviloma odločijo za zvestobo izvirnikom ter se požvižgajo na rime in podobno, Krajnc pa ima raje drugo pot, poleg tega pa si kot kantavtor prizadeva, da bi bilo slovenske prevode mogoče tudi prepevati.
Dvorezna odločitev: tako poslovenjene pesmi resda zvenijo prijetneje, tu in tam celo nekako naše, kakor bi se Dylan napajal tudi pri Aškercu in Prešernu, prevajalcu se poleg rim posreči še kakšna aliteracija - izvirna Thunder on the mountain na primer postane Goro grom zatrese -, a tiste, ki nam izvirniki v ušesih donijo že leta in desetletja, tu in tam strese tudi takšenle “slovenski” Dylan. Pustimo napakice, ki so se vrinile že v nekatere izvirne naslove - slavna Blowin' in the wind je v knjigi dosledno napačno imenovana Blowing in the wind, pri naslovu albuma “Love and theft” pa manjkajo pomenljivi narekovaji -, bolj vprašljive so nekatere prevajalske odločitve.
Eno Dylanovih največjih pesmi Visions of Johanna je Krajnc poslovenil v Privide Johanne, s čimer je precej zožil izvirnik, ki dopušča tudi vizije oziroma videnja. Dylanova With God on our side v tokratnem prevodu ni Z bogom na svoji strani, marveč milejša Nad nami bdi bog, kar bolj zadiši po Balaševićevi Neko to od gore vidi sve. In v sklepni kitici odrezave It's alright, ma (I'm only bleeding), poslovenjene v Ne skrbi, mama (saj samo krvavim), je izvirna giljotina zamenjana z manj ostrim tnalom, še bolj problematičen pa je prevod čisto zadnjega in zelo pomembnega stiha: Dylanova težkokategorna izjava “it's alright, ma, it's life and life only” (je že v redu, mama, to je življenje in samó življenje) je poslovenjena v prav nič filozofsko in manj strašno - četudi bolj krvavo - pevčevo vdanost v slovo od lastne glave, češ “ne skrbi, mama, kar naj jo odreže”.
No, poslovenjeno zbirko kljub pomislekom zahtevnih bralcev - in poslušalcev! - velja pozdraviti in ji nazdraviti na današnjem koncertu v Stožicah.
Morebitni zamudniki pa Dylana lahko ujamejo v soboto, ko bo s svojimi godci nastopil še na travnatem igrišču v kraju San Daniele del Friuli pri Vidmu.
Še to - Dylan na tokratni turneji igra klavir in orglice, kitare pa se niti ne dotakne. A zato ni nič manj pesnik.
ANDRAŽ GOMBAČ
