Poet v mladih očeh
Človek ni simetričen. Občinstvo tudi ne. In nastopajoči prav tako ne. Zato je sinočnji avtorski scenski projekt, osrednji dogodek ob 110. obletnici rojstva Srečka Kosovela, vsak v dvorani doživel po svoje. Ker je zasnovan tako, da pušča proste roke in da namesto odgovorov postavlja nova vprašanja. Bolj Kosovelov ne bi mogel biti. Večji poklon Kosovelu pa tudi ne.
SEŽANA > Glavni nosilci obeležitve Kosovelovega jubileja so naredili pomemben preskok: niso se zaprli v lastne vrtičke, niso se odločili za medsebojno rivalstvo v tem, kdo se bo poklonil Kosovelu na impozantnejši način, niti niso za drage denarje najeli uveljav- ljenih interpretov Kosovela od drugod.
Občina Sežana in kopica sežanskih javnih ustanov, povezanih s Kosovelom, so z nekakšnim javnim pozivom povabili vse mlade kraške ustvarjalce. Nekoliko drzna odločitev se je izkazala za odlično, saj zato sinoči v Sežani nismo gledali že neštetokrat videnega Kosovelovega življenjepisa, niti izbora njegovih najpomembnejših del, temveč današnje in jutrišnje življenje, kot ga vidijo in slutijo mladi ustvarjalci.
In izkazalo se je, da ga vidijo zelo podobno, kot je videl svoj čas Srečko Kosovel: angažirano, razmišljujoče. Poleg tega nismo videli le poustvarjanja Kosovelovih besedil, temveč v homogeno celoto povezano lepljenko avtorskih ustvarjanj. To je izziv, ki si ga upa lotiti malo kdo.
Sežana je imela srečno roko, ko je niti te večpredstavnostne lepljenke zaupala idejnemu vodji Andreju Pirjevcu. Mladi glasbenik, ki je med študijem in življenjem v Londonu dodobra razpihal lastno glasbeno ustvarjanje in razmišljanje, je skupaj s soscenaristom Rafaelom Vončino z izborom Kosovelovih besedil (večinoma iz zbirke Pravica in drugih novejših izdaj) začrtal okvir in vsebino, potem pa soustvarjalcem predstave dovolil in jih spodbudil, da je vsak na svojem področju dodal svoj avtorski pogled na Kosovela in današnji čas: od kostumografke Neli Štrukelj in oblikovalca celostne likovne podobe Simona Kastelica,ki sta se, ne da bi se dogovarjala, na koncu na odru srečala s podobnimi likovnimi in barvnimi rešitvami.
Močan avtorski pečat so pustile tudi plesalke skupine Mehči čevlji v koreografiji Marjane Garzarolli, ki so najprej predstavile nežen in igriv dekliški ples, v drugem delu pa odlično poustvarile kolesje industrijske mašinerije. V živo izvajana avtorska glasba pa je diskrepanco med mladosti lastno lahkotnostjo in težo časa, ki mladost (v Kosovelovih časih in danes) sili v angažiranost za spremembo človeka in družbe, nazorno izkazala po obratni poti: po udarni angažirani glasbi v prvem delu so lahkotnejši toni v drugem nekako izzveneli kar nekam tuje. Le kdo je mladim ukradel mladost, da ne morejo uživati v zabavi? Zakaj so osamljeni?
Edini soustvarjalec predstave iz druge generacije je bil Marko Sosič, ki je Kosovela tokrat postavil na oder že tretjič. “Ideja je bila že precej čista in sem jo rade volje spoštoval in nadgradil, ob tem pa se tudi sam naužil sveže in kakovostne energije,” je povedal o sodelovanju z izrazito mladimi avtorji. O Kosovelu pa: “Kosovel ima več različnih poudarkov, a najpomembnejši je vsekakor ta, kako aktualen je v času vedno znova in znova.”
Mladi ustvarjalci sinočnje predstave so nam z govorico telesa, glasu, giba, barve, zvoka, videa in tišine vendarle dali upanje, da se bo nekoč - morda že z njihovo generacijo - rodil Kosovelov Novi Človek. In da bomo tudi Slovenci vredni bivanja v (bolj etični!) Evropi.
MARICA URŠIČ ZUPAN
