Poezija je stvar tišine

IZOLA >Čeprav so pisateljske rezidence, otoki, kjer rastejo mostovi, prek katerih se drug v drugega zlivajo različni svetovi, vsepovsod že ustaljena praksa, je v slovenski Istri še nimamo. Pa to gonilnih sil v Forumu Tomizza ni ustavilo. V goste so, mimo vseh reči, ki bi morale biti samoumevne, pa (še) niso, povabili pesnika, novinarja, prevajalca in glasbenika Ahmeda Burića.

Njegov svet je stičišče različnih obnebij. Kot pravi, ga je kot pesnika veliko bolj kot bosanski klasik Mak Dizdar zaznamovalo to, kar je prebiral v poeziji Edvarda Kocbeka. In kot “mulc” poslušal na ploščah skupine Buldožer. V Slovenijo je iz Sarajeva v začetku 90. let prišel kot pregnanec. V tem času je o kulturi in politiki z območja nekdanje skupne države - o vsem tistem, kar ga je zanimalo preden se je začela vojna - pisal za Dnevnik, nato še za Mladino.

Njegova najnovejša pesniška zbirka - izdal jo je lani - ima naslov Maternji jezik. “Moj materni jezik je precej nemogoča kombinacija. Če bi ga dal preučiti kakšnemu jezikoslovcu, bi ta moral zagotovo vzeti pomirjevala: staroslovanske besede, neka čudaška konstrukcija, sarajevski sleng, stara, arhaična hercegovska poimenovanja ... vse to je v njem.”

Iz slovenščine v bosanščino je med drugim prevedel izbor poezije Vlada Kreslina Namesto koga roža cveti (Umjesto koga ruža cvjeta, založba Šahinpahić, 2010), pesmi Esada Babačića (Oprosti poezijo, Međugorje:Obzor, 1999), del romana Ostani z mano, duša moja in pesmi Akvarel, Kosa, Občutek za veter, GradDušana Šarotarja ter romaneskni prvenec Čefurji raus!Gorana Vojnovića (Čefuri, napolje!, V.B.Z, 2009). Pravi, da bolj kot slovensko govori “neko ljubljanščino, kot jo slišimo na Vodmatu in Kodeljevem”, kar pa mu je zagotovo šlo na roko pri prevajanju Vojnovićevega romana. “Uloviti sem moral jezik predmestja, zato sem jezik Fužin prenesel v govorico Alipašinega polja - velike spalnice Sarajeva. Skratka, tu ni šlo za kakšno veliko filozofijo, zgolj za lingvistični eksperiment.”

V Burićevih kolumnah - piše jih za spletno stran Radia Sarajevo - in novinarskih tekstih -nekaj časa je bil odgovorni urednik dnevnika Oslobođenje, pisal je tudi za tednik BH Dani - se tihotapi občutljivost pesnika, njegova poezija raste iz zgodb. Prvo pesniško zbirko Bog tranzicije je izdal leta 2004, naslednjo, Posljednje suze nafte i krvi, šest let pozneje. To se mu ne zdi veliko, a kot pravi, ne šteje knjig. “Pišem iz čiste, temeljne človeške potrebe, da bi si pojasnil lastno biografijo. Da bi enkrat na leto izdal zbirko, ki bi jo podprlo ministrstvo za kulturo, me ne zanima.”

Strinja se s hrvaškim pesnikom Borisom Maruno, ki je rekel, da poezija ni dobra, če ni kondenzirana proza: “Želim si, da bi ljudje v mojih pesmih videli slike. Ne verjamem v poezijo preigravanja besed. Če želiš kaj povedati, naredi to po svoje. In preprosto.” Za Ahmeda Burića je poezija stvar tišine. “Ko nečesa ne moreš izreči, izpisati, izpovedati v prozi oziroma v publicističnem jeziku, zdrsneš v molk. Poezija je igra med tišino, vriskom in bolečino. Z leti vse bolj verjamem, da je belina - vse tisto, kar ostane neizrečeno - enako pomembna kot tisto, kar je napisano.”

Na večeru, ki je pred dnevi v Wine baru Zaro pritisnil piko Burićevemu decembrskemu bivanju med Izolo in Koprom, pa ga je občinstvo spoznalo tudi kot glasbenika. Trenutno ima bend Kablovi, kjer poje in igra klaviature, vseskozi pa nosi s seboj kitaro in družino orglic.

Kot je povedal Dragu Misleju - Mefu, ki je imel ta večer na skrbi njegovo glasbeno plat - Burićevo literarno ustvarjanje je predstavila Irena Urbič - svoje poezije ne oblači v glasbo. Ker sta - kljub temu, da se stikata - to dva različna svetova. In ker bi, kot pravi, zelo težko pisal v rimah: “Če si sposodim besede pesnika Mileta Stojiča - kako pisati sonete, če se okoli tebe nič ne rima?” Lahko bi, a to bi bilo, če drugega ne, vsaj nepošteno. V poeziji Ahmeda Burića so sence, mrzle, ostre, take, ki plašijo s svojo brezkompromisno iskrenostjo. Tistih, ki bi jih metalo za lase privlečeno sonce, pa ni. Zato verjetno ni niti rim ...

MAKSIMILJANA IPAVEC

Maksimiljana Ipavec