Poezija, ki zbuja
“Tomaž Šalamun je pošast,” je zapisal leta 1973 v pesmi History iz pesniške zbirke Arena. Takrat si Tomaž Šalamun najbrž še ni predstavljal, da bo še dolga leta pošast, ki bruha poezijo. Tako, ki ga zbuja sredi noči. In tako, ki marsikomu ne pusti spati.
LJUBLJANA> Ob pesnikovi 70-letnici in 15-letnici delovanja Študentske založbe je pri slednji v zbirki Beletrina izšel obsežen izbor pesmi, naslovljen preprosto Kdaj.
“Menim, da se je kljub jasno pripoznani veljavi Tomaža Šalamuna, prav v slovenskem prostoru z refleksijo njegove poezije marsikdaj dogajalo. Izgubljala se je v šablonah in pogosto ni uspela dovolj detektirati njegovega pomena,” pravi Mitja Čander. Na predstavitvi je zato med številnimi dogodki, s katerimi bodo proslavili založbin novembrski jubilej, napovedal tudi niz dogodkov, posvečenih prav Šalamunu, ki se bodo zvrstili med 19. in 25. oktobrom. V sodelovanju z Univerzo na Primorskem bo tako 20. oktobra v Kopru simpozij z naslovom Slovenska medkulturna neoavantgarda - poezija in svet Tomaža Šalamuna. Svojo poezijo pa bo pesnik bral v rojstnem kraju, natančneje v koprski galeriji Loža, v torek, 25. oktobra.
“Knjiga predstavlja reprezentativen pogled v snovanje enega naših najpomembnejših pesnikov 20. stoletja, ki ni le razbil tradicionalne predstave o poeziji. V marsičem je uvedel novo lego v slovenski poeziji, povsem samostojno, originalno raziskoval različne pesniške možnosti, ne glede na vse epigone in tiste, ki so mislili, da so mu lahko na sledi, saj se je vedno znova izmikal opredelitvam in dejansko ustvaril samosvojo pesniško govorico, ki je danes izrazito prepoznavna tudi na svetovni pesniški ravni,” poudarja Mitja Čander, urednik zbirke Beletrina.
Šalamunove izbrane pesmi, naslovljene Kdaj, so izšle na skoraj 1000 straneh, obsežno delo pa sklepajo najnovejše stvaritve. Izbrala sta jih Aleš Šteger in pesnik sam, ponatisnili pa so tudi šest kritičnih premišljevanj o Šalamunovi poeziji. Celoto dopolnjuje priložena zgoščenka s pesnikovo interpretacijo petnajstih poezij, med katerimi so tudi Jon, Andraž, Maline I, Maline II in druge. Zbirka je peta v nizu ambicioznega Beletrininega projekta izdajanja izbranih pesmi sodobnih slovenskih pesnikov, ki jo bodo po Gregorju Strniši, Danetu Zajcu, Kajetanu Koviču, Niku Grafenauerju in Tomažu Šalamunu, naslednje leto nadaljevali z zbranimi deli Milana Jesiha.
Pri Beletrini so v sodelovanju s Prežihovo ustanovo izdali tudi izbor zgodnje krajše proze Prežihovega Voranca, naslovljeno Dekle z mandolino. Delo s spremno besedo Silvije Borovnik prinaša manj znano ustvarjalnost slovenskega klasika, ki ga je dolgo zaznamovalo ideološkoprilaščanje in glorificiranje, zapakirano v označbo socialni realist, kar pričujoča zbirka vsaj deloma ovrže. Roman Adam in Evelyn nemškega sodobnega pisatelja Inga Schulza, ki ga je prevedla Mojca Kranjc, pa prinaša ljubezensko zgodbo iz obdobja pred padcem berlinskega zidu, glavno temo romana pa prevajalka strne z znanim citatom Ivana Volariča Fea: “Otresli smo se tujega jarma in si nadeli svojega.”
“Ko pogledam to knjigo, se mi zdi vse skupaj neverjetno. Da vse skupaj malo razumem,” pravi Šalamun, ki ga je v svet poezije “butnil” Dane Zajc. Šalamun gleda na poezijo kot na živ material, ki se tudi v njegovih očeh zelo spreminja: “Do leta 1995 mi je vse še precej jasno, lahko navezujem, odkrivam vire, interpretiram, od takrat dalje pa me je začel jezik zbujati sredi noči. To se je dogajalo ob treh, štirih ponoči, da sem moral najeti drugo garsonjero, kamor sem šel. In zdaj poslušam nekaj, za kar ne vem, od kod prihaja.”
Kar prihaja, pravi pesnik, so kot čudni fragmenti nekega sveta, ki mu ni jasen: “Prihaja pa z neko avtoriteto, klicem, iz nekega zvena, tako da imam včasih občutek, da sem popolnoma nor, da ne sledim oziroma ne morem razumeti. Ali pa da je to neka hranljiva snov - popolnoma nove paradigme -, ki ni sestavljena, ki je ne razumemo. A se bo nekoč sestavila in bo veliko bolj razumljiva, kot je danes. Upam, da gre za to, sicer ne bi vztrajal. Vztrajanje pa je, tako kot je slastno, čudovito, na nek način tudi naporno …”
Pesnik pravi, da je bil v Sloveniji deset in več let nekakšen zombi, saj ga po tridesetih objavljenih knjigah po njegovem mnenju ni skoraj nihče več bral, z izjemo mladih ameriških pesnikov: “Da je moje ustvarjanje zadnjih petnajstih let nekaj vredno, najbolj podpirajo mladi Američani, na katere moja zadnja poezija celo bolj vpliva kot tista, ki je trajala do Ambre.”
Po drugi strani pa priznava, da je med izbiranjem svojih poezij prišel do nekaterih spoznanj: “Čeprav vsak pesnik misli, da je to, kar počne v zadnjem obdobju, najboljše, sem med pregledovanjem poezij postal skromnejši, saj sem videl, da ima človek najmočnejša obdobja verjetno res tam do 45 leta.”
Šalamun kljub večkratnemu Čandrovemu nagovarjanju k pisanju avtobiografije, zatrjuje, da te ne bo. MAJA PERTIČ GOMBAČ
