Poezija nas uči, kako vztrajati bolj solidarno in človeško

Tudi zato je poezija vselej tudi politična. V deželi, kjer vsaj deklarativno častimo kulturo, pa čeprav se v predvolilnem obdobju vselej izkaže kot obrobna tema, kjer kot ena redkih držav slavimo kulturni praznik in imamo dela prost dan na obletnico smrti našega največjega poeta Franceta Prešerna, kjer letos praznujemo Kosovelovo leto in leto Zofke Kveder, v Ilirski Bistrici in na Vrhniki pa tudi Kettejevo in Cankarjevo ... bi lahko skratka rekli, da je pri nas ena sama poezija. Ko poezija ekspresivno pomeni, kakor piše v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, da je nekaj zelo prijetno, užitek.

A pri nas bi bila poezija, če bi živeli v mehurčkih, kjer bi vsi o vsem soglašali, ali vsaj strpno izmenjavali mnenja, da bi prišli do skupnega sklepa, kar pa je, če sodimo po predvolilnih soočenjih vse prej kot poetično. Ta svet bi lahko bil poezija, če ne bi človeštvo samo spodbujalo gorje, vojne, če ta hip ne bi umirali v Iranu, Libanonu, Gazi, Ukrajini, Sudanu, Kongu in še kje. In tudi zato se zdi, da potrebujemo poezijo. Poezijo, ki jo je treba pisati in brati. Kakor jo bodo danes javno marsikje po Sloveniji in svetu.

Nuja, ne razkošje

“Poezijo nujno potrebujemo, kot nujo, in ne razkošje, kot eno najglobljih in najbolj radikalnih oblik soočanja z resničnostjo,” je med drugim v svoji poslanici še zapisal Miha Maurič, vodja festivalov Društva slovenskih pisateljev. In svojo poslanico sklenil: “Naj bo svetovni dan poezije priložnost, da znova prisluhnemo besedi, ki tvega, ki ne pristaja na poenostavitve in ki odpira neomejene prostore svobode. Naj bo opomin, da je jezik prostor, kjer se svet lahko začne znova. In naj bo hkrati zaveza, da bomo to moč ohranjali tam, kjer se vse zares začne: v besedi in v naši pripravljenosti, da ji prisluhnemo.”

V letu Srečka Kosovela, ko naš še pogosteje osuplja vedno aktualna poezija kraškega poeta, smo izgubili dva izjemna primorska pesnika, Miroslava Košuto in Andreja Medveda, a naj bo v uteho, da se nove in nove pesmi rojevajo in nove pesniške zbirke vabijo k branju. Tudi na Primorskem ostaja pesniška beseda nuja. Med novejšimi izdajami tako v branje priporočamo: Nekje notri je uho Tine Volarič (Goga, 2025), Zapisano v karte Jane Kandare (Obzorja, 2025), Oslo v dlani Petre Koršič (Slovenska matica, 2025), V notranjosti so pokrajine Marka Matičetovega in Od daleč Maruše Mugerli Lavrenčič, obe sta izšli lani pri Hiši poezije, ter Marš na Soči in Matador in ljubica našega kolega Jožeta Štucina (Kulturni center Maribor, 2026).

Nekaj stihov, tudi hudomušnih, naj lajša jutrišnjo izbiro. •