Poezija po Auschwitzu

LJUBLJANA > Ob igranju lagerskega orkestra so kopali grobove, tako je ukazal mož, ki se je v svoji hiši igral s kačami, njim, med katerimi so mnogi zgoreli, se kot dim dvignili v zrak, dobili “grob v oblakih” ... O tem je Celan pisal v svoji najslavnejši pesmi Fuga smrti, tej “Guernici povojne evropske literature”, ki še danes slovi po strašnem spoznanju: “Smrt je mojster iz Nemčije.”

Svetovljan v vojni

27. januar, datum, na katerega je Rdeča armada leta 1945 osvobodila Auschwitz, je dober povod za pisanje o Celanu, a pri roki sta še boljša. Letos bomo obhajali kar dve okrogli obletnici velikega pesnika: 20. aprila - da, na nacistični praznik - bo minilo pol stoletja od njegovega samomora, 23. novembra pa sto let od rojstva. Dotlej bomo tudi v slovenščini dobili njegove zbrane pesmi. Prva knjiga s prvimi štirimi zbirkami od devetih je tako v nemškem izvirniku kakor v prevodu pri Beletrini izšla ob izteku minulega leta, pesmi je poslovenil komparativist dr. Vid Snoj, zaslužen tudi za slovensko izdajo monografije Paul Celan: pesnik, preživelec, Jud, izdane v zbirki Labirinti pri LUD Literatura.

Avtor, ameriški profesor dr. John Felstiner, ki je sodeloval s pesnikovo vdovo Gisèle in njunim sinom Ericom, v uvodu poudarja, da je nujno prepletanje biografije in tekstne študije: “Celan je sleherni dan čutil, kako na pesmi, ki jih je pisal, pritiskata doba in njegova lastna zgodovina.”

Leta 1920 se je rodil v družini nemško govorečih Judov na vzhodu avstrijskega cesarstva, pod Karpati, v Černovcih, prestolnici Bukovine, ki je malo prej prišla pod Romunijo, danes pa je del Ukrajine. Očetova ortodoksna religiozna vzgoja je v njem zbudila odpor do judovstva, na plodna tla pa je padla materina ljubezen do nemške književnosti. Privlačil ga je tudi ruski anarhizem in podpiral je španske republikance v vojni s fašisti. Na pragu druge svetovne vojne je začel v Franciji študirati medicino, hitro širil literarno obzorje in postajal svetovljan. Po vrnitvi v domovino zaradi izbruha vojne ni več mogel nazaj v Pariz, v rodnem mestu se je odločil za študij romanistike, zatem pa je doživel sovjetsko in še nemško okupacijo. Starše je zaman prepričeval, naj se ognejo deportaciji - oče je v koncentracijskem taborišču umrl za tifusom, mater je ubil strel v tilnik. Njega sta doleteli dve leti v romunskem delovnem taborišču.

Fuga smrti

Smrt staršev ga je preganjala z občutkom krivde, v njem pa se je začela krepiti pripadnost judovstvu. Po vojni je dve leti preživel v Bukarešti, zatem pa je prek Dunaja pripotoval v Pariz, kjer je študiral, se poročil, kot lektor delal na École normale supérieure in v nemščino prevajal iz romunščine, francoščine, italijanščine, ruščine, hebrejščine, angleščine ...

Priimek Antschel je spremenil v anagram Celan in z njim podpisal kakih 800 pesmi, začenši z najslavnejšo Todesfuge - s Fugo smrti oziroma Mrtvaško fugo, kakor jo je leta 1985 za izbor v Liriki pri Mladinski knjigi poslovenil Niko Grafenauer. V njej je Celan ob izteku vojne mojstrsko povezal glasbo in smrt ter z zgledom zavrnil Adornovo tezo, da po Auschwitzu ni več mogoče pesniti. V stihe je ujel ritem trpljenja v taborišču, na spletu slišen tudi v njegovi presunljivi interpretaciji. Pozneje ga je motila velikanska slava te pesmi, zlasti pa očitki, da je z metaforami ublažil grozote - tu ni metafor, ampak sama resnica, je vztrajal, leta 1958 pa odgovoril še s pesnitvijo Engführung. Naslov je spet glasbeni termin, označuje del fuge in ga lahko prevajamo kot stretta (Grafenauer) ali stesnitev (Snoj). Tu se Celan vrača k snovi Fuge, vendar preseže vsakršen morebitni patos in “preiskuje spomin sam kot razsežnost prvotne travme”, poudarja Felstiner.

Ključno pri Celanu je seveda pesnjenje v nemščini, jeziku tako matere kakor morilcev. Skrajno težko ga je prevajati, verzi so polni neologizmov, besednih iger, izpustov, skrivnosti, navezav na vse mogoče. Pesmi so zahtevne, a nočejo biti samozadostne, nasprotno, Celan je poezijo imel za pismo v steklenici, pri njem se kakih tisočkrat pojavi “ti” in refren zadnje pesmi je “ti bereš”.

Vse bolj osamljen

Nagrada mesta Bremen in Büchnerjeva nagrada sta v njegovo življenje prinesli žarke, ki pa se niso mogli kosati s travmo, občutki krivde, bolečino ob zlonamerni obtožbi plagiatorstva, duševnimi težavami, zaradi katerih je bil večkrat hospitaliziran ... Počutil se je vse bolj osamljenega in pozabljenega. Ni se vrnil v Izrael, ki ga je obiskal malo prej, ni odpotoval v rodno mesto, ki ga je prav tako hotel spet videti, v Nemčiji je na praznovanju 200. obletnice Hölderlinovega rojstva “stiskajoče, iztirjajoče” bral simptomatično temno poezijo, zadnje dni življenja se je vneto ubadal s Kafkovimi zgodbami o smrti in naposled je z Mirabeaujskega mostu v bližini doma skočil v Seno.

Nobelove nagrade ni dobil. Ko je bil čas za nemškega literata judovskega rodu, jo je dobila dostopnejša Nelly Sachs, njegova pesniška sestra, ki je umrla na dan Celanovega pogreba.