Pogled na rob in pogled z roba
V portoroškem Monfortu bo do 5. septembra predstavljen izbor iz opusov Marka Peljhana, Damijana Kracine, Bojana Štoklja, Gorana Bertoka, Deana Verzela in Iveta Tabarja. Kustos Andrej Medved je za skupinsko razstavo Primorska likovna umetnost: nek drug pogled izbral dela, ki so nastala v letih od 1990 do 2013.
PORTOROŽ > Kot pravi Medved, je razstava reakcija oziroma odgovor na predstavitev primorske umetnosti, ki so jo v Obalnih galerijah pripravili v 90. letih. Na tej postavitvi sta bila zastopana le klasična likovna izraza - kiparstvo in slikarstvo -, novih medijev in umetniških praks ter njihovih avtorjev, ki so bili že takrat prepoznavni v slovenskem in širšem prostoru, pa nanjo niso vključili.
Marko Peljhan je na razstava Primorska likovna umetnost: nek drug pogled (1990-2013) predstavljen s svetlobnim objektom ter videi od srede 90. let pa do danes, Goran Bertok je zastopan s fotografskimi cikli Obiskovalci (2004-2010), Post Mortem (2007-2009) in Rdeča (2009), med zapuščino Bojana Štoklja je kustos Andrej Medved izbral ciklus računalniških grafik McDonald's kot narava. Damijan Kracina postavlja na ogled “avtoportrete” v različnih medijih - med drugim videe (Imeti maslo na glavi, 2010), Ape Boys (2004, z Vladimirjem Lebnom), objekte ... Dean Verzel predstavi dva zadnja projekta Sveti križ 2 (2012) in Anatomija zamrznjene geneze (2011), Ive Tabar pa na videu pokaže preformanse Evropa I. (1999), Evropa II. (2001), Evropa III. (2003) in Acceptio (2004), ob njih pa še prostorsko postavitev Naj živi zelena trava, 2013.
“Na razstavi Primorska umetnost: nek drug pogled sem zato želel predstaviti video, fotografijo, bodyart, performans, ambientalno postavitev,” pojasni kustos, ki je kot predstavnike “novega pogleda” izbral Marka Peljhana (1969), Damijana Kracino (1970), Bojana Štoklja (1956-2001), Gorana Bertoka (1963), Deana Verzela (1961) in Iveta Tabarja (1966).
Razstavo je Andrej Medved razdelil na štiri sklope: video in fotografija (Štokelj, Bertok), ambientalno (Verzel), performans in body art (Tabar) in “abstraktni stroji” (Peljhan, Kracina). Umetniki so zastopani z večinoma novejšimi deli, katalog, ki je izšel ob razstavi pa prinaša tudi vizije oziroma njihove doslej še neuresničene projekte.
Gre za zelo raznolike ustvarjalce in če bi morali najti vezivo med njimi, je to zagotovo transgresija. Peljhan, Kracina, Štokelj, Bertok, Verzel in Tabar se bodisi v pristopih bodisi v vsebini svojih del dotikajo mej in jih (tudi) premikajo. Kje torej iskati njihovo “robnost”: če poenostavimo - Peljhan s svojimi makro-labi deluje na robu znanosti, Kracina je izvorno kipar, ki se igrivo sprehaja in prehaja med različnimi mediji, žanri tehnikami, vsebinami in formami, pokojni Bojan Štokelj, izvorno prav tako kipar, je od vseh verjetno najbolj družbeno angažiran. Na razstavi ga spoznamo prek cikla računalniških grafik McDonalds kot narava. Gledalec “mejnost” najbolj občuti ob Bertokovih, Verzelovih in Tabarjevih delih, kar ne preseneča. Prva dva se ukvarjata s smrtjo, ki je tabu, Tabar pa s svojimi akcijami posega v lastno telo in se pri tem usmerja v uprizarjanje družbe. Gotovo ni naključje, da je umetniška pot avtorjev, ki jih vidimo na razstavi v Monfortu, v preteklosti večkrat izzvala spraševanje o tem, ali je to, kar počnejo sploh (še) umetnost. Dejan Mehmedovič, avtor uvodnega besedila za bogato in obsežno publikacijo, ki je pri Ediciji Artes izšla ob razstavi, pravi: “Drži, gre za skupino ustvarjalcev, ki se dotikajo robnega. Morda se bo komu zdela ta razstava preveč radikalna, vendar ne gre za kaj takega, kar bi šlo čez mejo. Mislim, da ima vsak od ustvarjalcev nekakšno primarno umetniško zavoro, ki pomeni, da je stopnja dovoljenega stopnja humanega. Bistvo vsakega umetniškega dejanja je, da še vedno lahko govorimo o čustvenosti in čutnosti. Brez teh dveh izvirnih postulatov umetnosti, te ni več.” In dodaja, da mora umetnost prestopati mejo ostalih človekovih delovanj in preiti v abstrakcijo, sicer izgublja na svoji moči.
Razstava Primorska likovna umetnost: nek drug pogled 1990-2013 je vsekakor prebojna; predstavlja namreč avtorje, ki doslej še niso razstavljali skupaj ter tako vzpostavlja nekakšen pregled njihove ustvarjalnosti. Lahko bi celo rekli, da gre za pogled “izvidnice oziroma prve konjenice”, ki je šla čez meje primorske tradicionalne likovnosti, in je v tem smislu avantgardna. Izpovedno, tematsko in navsezadnje generacijsko zelo različne avtorje poleg transgresije združuje to, da so se na Primorskem rodili; ta prostor je vsaj do neke mere oblikoval njihov pogled in umetniško pot. Vsekakor pa gre za razstavo, ki rahlja meje gledalčevega pogleda na to, kaj je primorska umetnost, kakšne prakse in kateri akterji jo oblikujejo na pragu 21. stoletja.
MAKSIMILJANA IPAVEC
