Pogledi v praznine
“Nekatere oblike so primernejše od drugih za sprejemanje občutij in stanj duha,” je izhodiščna misel Giovannija De Lazzarija, ki trenutno razstavlja v novogoriški Mestni galeriji.
NOVA GORICA > Tokratni termin v Mestni galeriji je zasedel italijanski umetnik mlajše generacije Giovanni De Lazzari, diplomant akademije v Bergamu. Predstavlja se precej zadržano; že takoj ob vstopu v galerijo namreč začutimo neko odsotnost. In ko se približamo slikam majhnih formatov, ki na veliki galerijski krožnici delujejo prav neznatno, ugledamo zidove in montažne strukture, ki jih je avtor naslikal, a so v bistvu bazeni praznine.
Te oblike so torej primerne za sprejemanje občutij praznine, ob katerih se nas polašča nelagodje. Zakaj so betonski zidovi sredi narave; zakaj ob tem začutimo praznino in zapuščenost. In kje je sidrišče tega občutja v nas? Zakaj so okna v rdeči hiši zaprta in kako razklano drevo lovi ravnotežje? Kaj skrivata moža za rjuho? Atmosfere psiholoških stanj prehajajo druga v drugo, brez ostrih robov.
Prestopimo k risbam. Tudi tu velika napetost pred krhko risbo na veliki belini. Lazzari riše, kot bi pisal stihe. Premisli besedo in jo zapiše, premisli drugo. Ko se sprehajamo med deli, se zdi, kot bi nežno prehajali iz enega duhovnega stanja v drugo duhovno stanje.
“S tem, ko umetnik odmakne ogrinjalo stvarnosti, odpre možnost novim oblikam,” v katalog zapiše Emma Ciceri. Privošči si denimo zanikati površino, in sicer tako, da dogajanje zgosti v kvadratne milimetre v samem vogalu, s čimer jo na nek način celo poveliča.
To so miselne relacije, ki prevladujejo v umetniškem ustvarjanju tega italijanskega slikarja. Podobne so vrvem. In zato ni naključje, da jih tudi sam upodablja: dva psa sta med seboj povezana s prepletom vrvi; na drugi risbi se vrvi spuščajo z vej drevesa in vodijo do štirih psov. Napetosti se še povečujejo s tem, ko se moramo delu zelo približati, kajti format je majhen in zahteva napeto bližino. “Višja harmonija kontrastov, ki jo umetnik dosega za ceno napora,” si za sklepno misel sposodimo stavek Cicerijeve, ki je povsem na mestu.
KLAVDIJA FIGELJ
