Pogovor z Dinom Pešutom: Malo pleme v boju z osamljenostjo

Ustvarjanje Dina Pešuta zaznamuje izrazita občutljivost za družbene razpoke sodobnega časa, kot so generacijske stiske, občutek izgubljenosti in osamljenosti, razmerja moči in intimna življenja posameznika, njihove stiske in trenutki radosti. Prepoznavni slog, ki združuje živ jezik, ostrino, humor in pretresljivo iskrenost, zaznamuje tudi njegova prozna dela. S prvencem Poderana koljena (2017) in v slovenščino prevedenim romanom Očetov sinko (prevod Dijana Matković, Beletrina, 2020) je prepričal tako kritiko kot bralce ter potrdil svojo vlogo enega ključnih piscev mlajše generacije.

S Koncem epohe se Pešut predstavlja s tremi besedili - L.U.Z.E.R.J.I., H.E.J.T.E.R.J.I. in posebej za novogoriško uprizoritev napisanim Dobrim življenjem. Besedila skupaj tvorijo duhovito in boleče natančno sliko časa, v katerem živimo. V pogovoru z avtorjem odpiramo vprašanja generacije, občutja sodobnega sveta ter gledališča kot prostora refleksije.

Uprizarjamo trilogijo, ki je nastajala z večletnimi premori. Kako so besedila sledila razvoju vašega pisanja? L.U.Z.E.R.J.I. so namreč nastali kot dramsko besedilo v sklopu študija dramaturgije, Dobro življenje pa je vaše najbolj aktualno dramsko besedilo. Med prvim in tretjim delom je minilo 15 let.

“Ja, nekako kot male obletnice mature. Na vsakih pet let eno besedilo. L.U.Z.E.R.J.E. sem pisal proti koncu dodiplomskega študija kot svojo diplomsko dramo. Težko je zdaj s te točke natančno vedeti, kaj mi je takrat rojilo po glavi. Morda je tako celo bolje. Imel sem neko idejo, kdo je glavni lik. Mislim, da sem želel videti, kako bi izgledala realistična drama in ali si jo upam napisati. Vznemirljivo je nekaj delati prvič, si upati. Mislim, da me je k temu spodbudila delavnica z Markom Ravenhillom, na katero sem zašel v Sarajevu. Tam je govoril, kako je svoje prve drame pisal za skupino prijateljev, ki niso imeli službe. Zagotovo sem L.U.Z.E.R.J.E. pisal z mislijo na svoje kolege in prijatelje z Akademije. Takrat sem bil precej prepričan, da nobena moja drama ne bo igrana v institucionalnem gledališču, kar mi je dalo nekakšno notranjo svobodo.

H.E.J.T.E.R.J.E. sem pisal pet let pozneje na povabilo Franke Perković in Dore Ruždjak Podolski za njuno organizacijo RUPER. To se je zdelo logično, saj je večina ljudi, ki je na Akademiji brala L.U.Z.E.R.J.E., zdaj delala v ZKM-u (Zagrebško gledališče mladih). Takrat sem se ravno vrnil iz Berlina in mi je bilo nekako prijetno vrniti se k tem likom ter z njimi preveriti, kje so oni in - skozi njih tudi - kje sem jaz.

In zdaj smo tu. Z režiserjem Jako Smerkoljem Simonetijem in igralko Tamaro Avguštin smo debatirali, kaj bi lahko delali, in prišli smo do teh tekstov. Tako se je nekako logično sklenila trilogija. Spet pet let pozneje in spet preverjanje, kje so liki, kot tudi, kje sem jaz. Izkazalo se je, da je ta skupina likov nastala kot stranski produkt mojega šolanja, kot platforma, skozi katero lahko govorim o svetu, poskušam ujeti duh časa in se hkrati soočiti z njegovim tekom. Seveda na robu komedije in dobrega okusa.”

Kako bi opisali razvoj vašega dramskega izraza skozi tri besedila?

“Edino, česar ne maram, je teoretiziranje lastnega pisanja. Vedno izpade nekoliko trivialno in potem me je vsega povedanega malo sram. V tekstu L.U.Z.E.R.J.I. skoraj ni didaskalij (mislim, da je ena). Očitno mi je bilo tako všeč, da ti intenzivni dialogi na robu eskalacije tečejo in se kopičijo, kaj liki počnejo na odru, pa mi sploh ni bilo pomembno. V tekstu H.E.J.T.E.R.J.I. sem didaskalije uporabil, da sem se kot glas vrinil med like, verjetno iz želje, da bi bil nekako del ekipe. Morda pa tudi zato, ker sem potreboval nekoliko nežnejši komentar, kot mi ga je dopuščala odrska situacija. Mislim, da sem razvil tudi samozavest, da bolj odprto koketiram s humorjem, da ga osvobodim. To je bil zame eden bolj stresnih 'comingoutov' v življenju, tak, na katerem moram še vedno delati.”

Dobro življenje pa na neki način didaskalije spet zlorablja, a tokrat v službi drame in zgodbe, drama je končno osvobojena kakšne moje posebne avtorske potrebe. Težko je reči, da sem kaj odkril - vse je bilo že nekje tam. A skozi petnajst let se vidi moj proces podrejanja dramski formi.”

Dobro življenje postavljate v čas Thompsonovega koncerta v Zagrebu, julija 2025. To je dogodek, ki je tradicionalne medije in socialna omrežja že tedne vnaprej polnil z vsebinami. Bodisi so to bile absurdne cene, za katere so prebivalci Zagreba nudili stanovanja za najem v času koncerta, bodisi analize usodnosti dogodka … Katastrofalne napovedi glede varnostnega vidika se na srečo niso izpolnile, ostala pa je razklanost med podporniki in nasprotniki izvedbe koncerta. Zakaj ste se odločili za ta dogajalni okvir?

“Tu sem malo prestopal med resničnostjo in fikcijo. Verjetno zato, ker sem pisal prav v času tega koncerta. Dobro življenje je poskus kitchen sink drame, pogojno rečeno. Ta poletni dan je bil poln paradoksov. Po eni strani je bilo mesto povsem prazno, hkrati pa polno ljudi, ki so prišli na koncert. Na eni strani je vladala popolna (moralna) panika, na drugi nekoliko pretirano vztrajanje pri skupnosti, miru in ljubezni. Tako kot ves svet danes se je tudi mesto razpolovilo na dve polovici, ki ne moreta in nočeta komunicirati.

Nekje vmes, v tem vakuumu, se štirje prijatelji in en gost znajdejo v neopremljenem stanovanju. In življenje teče naprej (ali pa tudi ne), ne glede na to, kaj se dogaja zunaj, ne glede na to, kaj je bilo in kaj prihaja. Likom v tej drami ni vseeno, niso apolitični in niso brezdelni umetniki, ki zanikajo realnost in nepravičnost. Na vsakih pet let so globoko vtkani v ta svet, z njim se skušajo pogajati ali se mu na svoj način upirati. Pri petintridesetih imajo sicer tudi druge prioritete. Zanje je bil ta dogodek dober, da artikulirajo svoj bes, svoj cinizem, da se morda duhovito obregnejo ob trenutno družbeno stanje. Realno, če se ta večna vojna dveh polovic nadaljuje, če vsak na svoji strani še naprej zaostruje boj za oblast in moč, center ne bo zdržal in se bo zlomil na hrbtih tistih, ki so že od začetka, bolj ali manj, brez pravic.”

Dino Pešut

Foto: Marko Ercegović

V besedilih spremljamo prijatelje od zgodnjih dvajsetih do srednjih tridesetih let. Generacijsko jih lahko označimo kot milenijce. Iz malega kraja pridejo v Zagreb, kjer se soočajo s prehodom v odraslost. Kdo so pravzaprav te osebe?

“Oznaka generacijskega pisca me spremlja od začetka mojega dela. Mislim pa, da je to bolj posledica moje omejene domišljije kot pa kakšnega jasno artikuliranega manifesta. Preprosto se mi zdi, da je vse, kar lahko zaobjamem ali poskušam razumeti, omejeno z mojimi leti in izkušnjami. Skozi besedila poskušam razumeti ali pojasniti stvari, o katerih razmišljam. Tako pač je. Moji liki se starajo skupaj z mano. V tem trenutku te potrebe - če že ne odločitve - ne preizprašujem več.

Generacijske oznake so po mojem le sinonim za mlade, milenijci pa počasi odhajajo v nekakšen arhiv, v katerem postajajo kolektivno 'starejši'. Roza, Mak, Sanjin in Paško so štirje prijatelji, rojeni leta 1990 v Sisku. Mak, Sanjin in Paško so geji, Roza pa, kot da je. Trije so se iz manjšega mesta preselili v Zagreb, vpisali na različne fakultete in izbrali akademske ali umetniške kariere. Zaradi tega je vrnitev v manjše okolje skoraj nemogoča. Selili so se po Evropi in svetu. Svojo mladost so živeli v skladu s političnimi in ekonomskimi okvirji. Tu predvsem mislim na globalno gospodarsko krizo, ki je sovpadala z odpiranjem meja in lahko dostopnimi potovanji. Zdaj imajo 35 let in morajo nadoknaditi vse, kar so morda v zadnjih petnajstih letih preskočili.” 

(Odlomek iz intervjuja, ki je v celoti objavljen v gledališkem listu.)