Pogovor z umetniškimi vodjami tržaškega, novogoriškega in koprskega gledališča
Sodelovanje je edina smiselna pot, so na predsinočnjem pogovoru v avli koprskega teatra soglašali vodje Slovenskega stalnega gledališča (SSG) iz Trsta, Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica (SNG) in Gledališča Koper. Ustanove, ki vselej niso bile v zglednih odnosih, naj bi s tem korakom družno stopale na dolgo pot bogatenja skupnega kulturnega prostora.
KOPER> Na srečanju, ki ga je povezovala novinarka Neva Zajc z Radia Koper - Capodistria, so gostje sprva natančno pojasnili organiziranost posameznega teatra in sistem financiranja, ki je zlasti v Trstu zelo zapleten, zatem pa so spregovorili še o posebnostih tako svojih gledaliških hiš kakor pomenu sodelovanja.
Smiselno le povezovanje
“Le povezovanje je po mojem mnenju smiselno,” pravi direktorica Gledališča Koper Katja Pegan. “Nujno je, da se vsa tri gledališča prepoznajo kot gledališča, ki ustvarjajo skupni kulturni prostor.”
Umetniški vodja SSG Primož Bebler soglaša in dodaja, da na Primorskem pogreša zlasti dober ambientalni festival: “Primorski poletni festival ne more biti takšen, saj dobi premalo denarja. Lahko pa bi ga soustvarjali vsi trije teatri. Festival bi se raztezal od Bovca do Pirana, vsakdo bi prevzel del logistike, in ob upoštevanju sosedov, Avstrijcev in Italijanov, bi lahko postal celo mednaroden. Nihče ga ne bi mogel ignorirati, niti Ljubljana, ki je na naš prostor popolnoma pozabila.”
In to na prostor, ki sploh ni kulturno siromašen, poudarja Ira Ratej, ki skrbi za repertoar SNG: “Goriška je polna kulturna domov, ki si prizadevajo ohranjati utrip tudi na podeželju, nimajo pa sredstev, s katerimi bi lahko odkupili predstavo. In ne morejo si privoščiti praznega avditorija. Scenografka Meta Hočevar je nekoč dejala, da je dražje, če se premakne predstava kakor če se premakne občinstvo. Ker je infrastruktura javnega prevoza v Sloveniji danes obupna, bodo morala gledališča vse bolj sama organizirati prevoze na predstavo.”
Napake slovenskih teatrov
Ena najhujših napak nekaterih slovenskih teatrov je vnaprejšnje ločevanje na umetnost in zabavo, meni Bebler: “Napačno je iti zavestno v populistične, a umetniško skromne uspešnice in pa v ambicioznejše predstave, ki jih ustvarjajo za vzdrževanje nekakšne legitimnosti na ustvarjalni ravni. Sam skušam ambiciji združevati: predstava mora biti komunikativna, zabavna in obenem umetniško ambiciozna, ne cenena.”
Ira Ratej dodaja, da je predstava živ organizem, ki za rast po premieri potrebuje vsaj deset ponovitev v krajšem obdobju. Ob tem opozarja, da je obisk v njihovem teatru hudo zredčila recesija: “Tudi sami smo se odzvali na razmere. Brezposelnim ponujamo brezplačne vstopnice, a za zdaj ni zaznati kakšnega posebnega zanimanja. Ne vem, morda je ljudem nerodno priti s potrdilom, da so brezposelni.”
Ni denarja za oglaševanje
Pot do občinstva gledališčniki iščejo, kakor vejo in znajo. “Čeprav izkušnja uči, da je oglaševanje koristno, si ne moremo privoščiti oglasov v časopisih,” pravi Katja Pegan. “V začetku nam je pomagal dober glas, ki je šel od ust do ust, v zadnjem času pa nam je stvari močno olajšal Facebook.”AG